Dve novi na Dobrovljah in sosedova Jespa

V vročem sobotnem (10.8.2024) popoldnevu smo se odpravili proti novi jami na Dobrovlje. Vhod je našla Teja, ko smo merili novo jamo z imenom Požiralnik pod Vračko zijalko. Vhod v jamo, ki je našla Teja, je zgledal zelo dobro. Zadaj se je videl prostor, le nekaj kamnov bo potrebno odmetati. Vegetacija pod Vračko zijalko je bila v polnem razcvetu, ogromne koprive in gosta poraščenost sta dajali občutek, kot da se do jame prebijamo po džungli. Ko smo se prebili po poraščenem delu, je bilo potrebno samo še malo v hrib in že smo bili pred jamo. Lotil sem se odkopavanja vhoda. Delo je šlo odlično od rok in že je bil vhod odprt. Previdno sem odšel do potoka si umivati roke, ko je po džungli prilomastila Klavdija, ki pa je bila bolj pogumna in zarinila v največje koprive, ki so rastle tukaj. Počakal sem jo in nato sva skupaj odšla nazaj v hrib do vhoda. Jaz sem se oblekel, smuknil v jamo in se lotil merjenja. Gre za malo jamo, kjer iz glavnega preloma smukneš nižje in skozi malo kamrico prideš v spodnji del preloma. V jami je bilo prav prijetno hladno. Med merjenjem je Klavdijo, ko je prišla pogledat, kako mi gre, pošteno vrgla gravitacija na trtico, da se je skorajda jama stresla.  Po tem spektakularnem padcu in posledični bolečini je jama dobila ime Trtica. Namerilo se je 14 metrov dolžine in 5 metrov globine.

Naslednji dan v nedeljo pa smo odšli v Jespo na sosednji hrib Menina. V Jespi je ostala za izmeriti Murvina kamrica. Dobili smo se Klemen, Uroš in jaz, na planinski koči na Menini popili kavo in odšli v hladno Jespo. Večni led v Jespi je izginil, nekaj ga bo nastalo čez zimo, ampak čez poletje izgine. Zato se podorni bloki na nekaterih mestih kar pogreznejo, kar se je videlo po jeklenici, ki je napeljana v vhodnem delu in je bila napeta kot struna. Ko je Klemen odtegnil vijake, jih je kar odstrelilo v zrak, da se je jeklenica sprostila. Tudi neki prostori se odpirajo sedaj med podornimi bloki, zelo zanimivo. Ko smo si ogledali vhodni del, ki je sedaj brez ledu, smo se splazili do vrvi, po kateri se gre v Murvino kamrico. Jaz sem pripravil merilno opremo in splezal po vrvi do kamrice ter meril brezno. Namreč ko je Simon splezal ta zaviti kamin, je prišel v kamrico, nad katero je manjša stopnja, tam pa je bilo 6 metrov globoko brezno. Ko se spustiš v njega, prideš v malo kamrico, ki se poveže skozi ozek rov nazaj na mesto, kjer smo prej po vrvi splezali v Murvino kamrico. Rov je zelo ozek, Uroš se je prvič obrnil nazaj.  Je rekel, da ne gre. Malo me zaskrbelo, saj sem imel plan potegniti vrv za sabo in nato skozi ta ozek rov nazaj na mesto, kjer je brezno do Murvine kamrice. Ampak če Uroš ne pride skozi, sem 100% imel večje probleme. Ampak sem slišal, da mu je le uspelo in da me čakata, da vržem vrv, da jo primeta, jaz pa se po drugi strani spustim dol in da jo potegnemo skozi rinko in razopremimo brezno. Ko je vrv padla dol, me je še vedno skrbel ta ozek rov, ampak sem ga za nekaj časa odmislil. S Klemenom sva izmerila še nadaljevanje v tem delu, kjer je ožina, za njo pa se vidi črno. Ko sva prišla nazaj, je Uroš jamral, da ga zebe. Ko pa sem predlagal, naj zloži vrv, je rekel, da tako hudega mraza pa še ni. Nato je Klemen najprej šel skozi ozek rov, nato Uroš in potem sem prišel na vrsto jaz. Prvič sem se zataknil. Ampak sem vedel, da poti nazaj ni, no bila je, dokler nismo pospravili vrvi.  Nato sem zamenjal položaj rok in se na silo potegnil skozi in je šlo. Na milimetre. Nato smo jamo zapustili in zunaj je puhnila v nas poletna vročina in pregnala jamski hlad. Sedaj Jespa meri 303 metre dolžine in 40 metrov globine. Izmerli smo vse dele, sedaj je potrebno odkopati nadaljevanje, ki so čakajo na 3 mestih.

Drugo novo jamo smo se odpravili meriti 15.8.2024 na Dobrovlje. Najprej sva imela z Leo mega plane, da bova šla izmeriti nove dele v Brezno presenečenj. Ampak je tamala mladička poskrbela za nočno žurko in je Lea ostala brez spanca. Po enem letu premora se odpraviti neprespan in odsotnih misli v zahtevno jamo, ni varno. Razočaranje je bilo zame zelo veliko. Veles pa je bil zelo vesel in predlagal, da pa sedaj lahko skupaj gremo v jamo. Tako smo odšli v Žametno jamo. Jamo smo našli pred dvema letoma, ko smo nabirali žametne gobane v okolici Brezna presenečenj, se izgubili in odtavali zelo nizko v čisto napačno smer, kot smo želeli. To je bil tudi razlog, da vhoda naslednjič nismo kar tako našli. Smo ga iskali enkrat s Klavdijo in Amadejem, ampak vhod se je skril. Zaman smo tavali sem in tja in še sodra nas je pošteno obsula med iskanjem. Nato pa smo vhod zopet našli, ko smo šli zopet po gobe. Tokrat smo ga našli brez problema. Gre za mali vhod sredi podrtih skal, v bližini pa je mala stena. Zelo lepo. Tako smo sedaj prisopihali v poletni vročini do vhoda. Velesu se je mudilo in je želel, da prvi obleče in gre v novo jamo. Zadaj sem mu sledil jaz. Ko se je Lea prepričala, da je dovolj velika jama za več oseb, je pa še ona vstopila v lepo malo jamo. Veles se je že navadil, da je njegova naloga, da najprej pokuka v vse male rove in jih izmeri. Je pač med nami mali človek in tudi mali ljudje imajo pomembne naloge. V jami smo imeli malo upanja za kako nadaljevanje, ampak je vse zasuto. Namerili smo 12 metrov dolžine in 3 metre globine. Nato smo počasi zlezli iz jame in odšli v pregreto dolino.

Zapisal: Maks Jamski

Foto: Maks Jamski