Šaleški jamarski klub Podlasica Topolšica
Minilo je nekaj debelih let, odkar so naši predniki leta 1976 vstopili v Ciglerjevo jamo pri Topolšici in
dobili idejo, da ustanovijo jamarski klub. Pred leti so bili časi za ideje. Razvijala se je glasba, filmska
industrija in tudi avti brez vseh dodatkov. Predvsem pa so bili časi, ko birokracija ni bila zamotana kot
vozel za jamarskega začetnika. Tako se je v tistih letih razvijal Šaleški jamarski klub Podlasica
Topolšica. Jamarstvo je še vedno skrivnostna panoga. In po letih delovanja je uspelo, da smo postali
prepoznavni. Vse je pogojeno z intenzivnim delom, ki ga v klubu ni bilo pogrešati. Seveda to ne
pomeni, da smo znani kot Sylvester Stallone, bolj smo poznani kot Kurt Cobain. Če ne veste, kdo sta
ta dva in če ne veste, kdo smo mi, pa preglejte spletno stran. Jamarstvo je svobodno življenje. Vrvi,
vponke, plezalni pasovi, čelade, kombinezoni itd… Jamarji damo veliko svojega časa in ljubezni do
narave – podzemlja. Delovanje v jamarskem klubu obsega tečaje za začetnike, vodenje kluba,
sodelovanje na raznih predstavitvah, raziskovanje, risanje načrtov za pisalno mizo, nekateri se
vključimo v jamarsko reševalno službo, večdnevni raziskovalni tabori, turistični ogledi jam in
ekspedicije. Nekateri se udeležimo tudi raziskovanja izven meja.
Osrčje jamarskega delovanja je seveda raziskovanje. Jamarji se radi definiramo, da smo raziskovalci
nekoristnega sveta. Ta svet je res nekoristen za vse, ki radi sedijo na kavču in si polnijo možgane z
ameriškimi neumnostmi. Za tiste, ki rajši v miru popijejo pivo v baru in kritizirajo vse, ki so jim
onesnažili pitno vodo, da so sedaj prisiljeni piti že 8. pivo. Za ljudi, ki imajo svoj ribnik in ne želijo
izplavati na površje ter se odpeljati po razburljivem pustolovskem toboganu, ki odpre oči. Ni tudi za
vse tiste, ki so rajši na toplem, lepi in čisti. Jamarstvo je za izbrane ljudi, ki nimajo strahu. Veliko ljudi
pa še vedno zanima ta svet, ampak imajo nekatere omejitve. Za te ljudi z veseljem skrbimo s slikami,
članki, kratkimi filmčki, vsekakor pa jim organiziramo res lep izlet v jamo, ki ne rabi veliko spretnosti
in jim približamo ta svet, ki nam je prirastel k srcu.
Mogoče je težko razumeti, ko rinemo v mraz, temo, vlago, blato, območje, kjer tehnologija popusti,
kjer tema ti nad glavo visi. Samo tam smo mi, ki radi najdemo nekaj novega, kjer čutimo prijatelja, ki
gre zraven nas v čisto drug svet. Veliko nas žene raziskovanje novih delov, kamor še ni stopil nihče,
možnost poimenovati nove prostore na Zemlji. Ko si ob napornem premagovanju raznih ovir
privoščimo kosilo, čokolado in topel čaj. Ko telo črpa energijo in se sestavlja za nadaljnje napore, ki jih
bomo premagovali, ko bomo šli na površje. Kajti jamarjenje je zapleteno. Polovico energije porabimo
že, ko gremo do prostora, ki ga bomo raziskovali, to je lahko tudi 6 ur, da se prebijemo do globine,
kjer bomo še nekaj ur raziskovali (pregled vseh lukenj, mogoče kopanje za nadaljevanje, pritrjevanje
vrvi za nadaljnji spust, meritve itd.) in potem še nekaj ur povratka proti površju. Če so jame
pregloboke za enodnevno akcijo, se v jami postavi bivak in se v jami prespi. Potem, ko se vračamo
izmučeni, ko dihamo že na škrge s svojimi močmi in ko pokukamo na površje mogoče sredi noči,
mogoče kar v jutranjih urah, že pozabimo ta napor, ampak se nam duša smeji, da smo dokazali, koliko
smo zmožni narediti s svojim telesom. Ko pa zakurimo ogenj in se preoblečemo v sveža oblačila, se že
razvijajo nove ideje in močne debate, kaj vse bomo še postorili v tej jami. In ko doma sestavimo še
načrt, vidimo, kakšni carji smo, koliko novih prostorov smo dodali naši majhni Sloveniji. Temu se reče
resnični miroljubni domoljubi!
Jamarji sledimo tudi smeri odtekanja vode, ki nas pripelje do izvirov in s tem skrbimo, da ljudje pijejo
čisto vodo. Seveda je zaradi veliko smeti v naših jamah čista podtalnica ogrožena. Ljudje mislijo, da če
smet vržeš tako, da je oči ne vidijo več, je problem rešen. Ampak se motijo, ves ta drek bo kmalu
pritekel nekomu v kozarec. Vsako leto jamarji očistimo kakšno jamo in skrbimo, da voda ostane čista.
To poskušamo povedati na raznih predavanjih, ki jih imamo za otroke. Se je že zgodilo, da na
vprašanje: od kod priteče voda?, dobiš odgovor, da iz pipe. Otroci so tisti, ki jim moramo to razjasniti
in jim povedati, da je voda biser prihodnosti. Mogoče je nekaterim staršem to nerodno povedati, ker
so s svojo nevednostjo zasvinjali kakšno jamo in jim je nerodno povedati svoje grehe. No, nekako se
premikamo v tej smeri, res pa je, da se hitreje premikajo cene komunalnih storitev. Skrbimo tudi za
živali, ki jih v jamah ne manjka. Veliko je živali in prostor ni mrtev. Tudi na te ranljive živalce, ki živijo v
zelo ranljivem ekosistemu, pazimo, da se jim godi zelo dobro.
Lahko pa v podzemlje zahajate zgolj zato, da dobite tisti mir, ki se je v tem hitrem svetu že skoraj
izgubil. Da najdete samega sebe v spokojni tišini, ki se meša s temo.
Jamarstvo je za ljudi, željne dogodivščin, ki bodo ob kaminu razlagali štorije vnukom, ki bodo z
radovednimi vprašanji in iskrami v očeh sanjarili med pripovedovanjem, kje bo našel tisto svojo jamo.
Medtem, ko bodo štorije letele iz ust starega jamarja, bodo stare kosti pokale od nekdanjega
mučnega puzanja in valjanja v mrzlem blatu. Načrti na steni bodo kot dokaz molče govorili, da je bilo
vredno ustvariti nekaj, kar ne bo mogoče izbrisati. In na tak način boš pustil svoj pečat na tem svetu.
Zato, če si iz pravega testa in imaš željo postati zadnji pustolovec na tem svetu, se nam pridruži in
vsak vikend bo nova zgodba, vsak vikend novo doživetje. Se slišimo.
Maks Petrič, predsednik Šaleškega jamarskega kluba Podlasica Topolšica
