Tabor Korošica v prelepih Kamniško – Savinjskih Alpah
Zopet je prišel tisti čas, ko se odpravimo v naše prelepe planine. In to že šestič zapored, odkar smo zopet obudili tabore na lokaciji Korošica. Kot vedno smo tudi letos odšli že nekaj dni prej na planino in odnesli del potrebne opreme za raziskovanje. Tokrat smo nesli zelo veliko hrane in naredili res super zaloge. Hvala Denisu, Filipu S., Gregiju, Tilnu in Jerici, ki so se odzvali za nošnjo opreme.
Na tabor odšli v sredo zvečer. Filip in njegova prijateljica sta že spala, ko sva z Gregijem po nekaj postankih po dolini sredi noči le prilomastila na planino. Postavila sva šotor in šla loviti potrebni spanec. Zjutraj je prišel na tabor Filip K. Obveznosti so ga spustile iz krempljev samo za en dan. Tako smo naredili ekipo Gregi, Filip K. in jaz. Filip S. pa je prijateljico spremljal na Ojstrico, da se malo razgleda naokoli, saj vreme je bilo res top za osvajanje vrhov. Odšli smo proti Breznu Šubidu. Plan je bil, da poleg širjenja ožine Kravja vulva končno izmerim celo jamo. Filip in Gregi sta tako odšla do ožine Kravja vulva, ki sta jo lani že začela širiti Denis in Gregi. V dvorani Bušidu sem jaz na prehodu Bakreni prst pričel merjenjem. Počasi sem se spuščal in občudoval, koliko ozkih prehodov že ima jama. Jamsko okrasje tudi polepša potepanje po tej visokogorski jami. Na koncu dela Drugi brat sem slekel pas in šel skozi ožino, ki so jo Filip, Gregi in Tilen v dveh akcijah razgrizli na taboru 2022. Sem vprašal Gregija, če ima namen še kaj poširiti to ožino. Mi je dogovoril, naj se jo kar lepo navadim. Trenutno smo namerili v jami 217 metrov poligona in ustavili smo se na globini 94 metrov. Širjenje je šlo odlično, tudi prepih je močan. Ampak ožina bo zahtevala še nekaj obiskov. Vztrajamo zato, ker je to edini vhod, ki smo ga tu dobili na višini 1.992 metrov nadmorske višine in je najvišji vhod na tem območju. Jama je prav prijetna, da se po njej razgibaš. Filipu nisem nič zavidal, ko je odhajal nazaj v dolino. Večer smo preživeli med pečenjem klobas in ob premlevanju vsega mogočega in nemogočega.
Naslednji dan smo odšli v Petkovo jamo. Tokrat je bilo veliko upanje, da najdemo prehod v Saševo jamo. Hitro smo se opremili in že hiteli v spodnje dele jame. Prišli smo na vrh brezna Head shot, ga prečili in vstopili v Kraljestvo meandrov. V visokem meandru smo iskali pot do vrha in nato pod stropom rinili naprej. Ko smo prišli na mesto, kjer sem mislil, da bo potrebno narediti prečko, je Filip prosto zlezel do okna in rekel, da tam ni nič. Z Gregijem pa sva videla še en prehod po meandru, po katerem sva prišla v zgornji del Brezognjenega meandra in kmalu pokukala nazaj v vhodne dele jame. Filip je med tem še porinil život v eno razpoko in tudi pokukal v vhodne dele jame. Nikjer prehoda v Saševo jamo, ki je tako blizu tej jami – samo 50 metrov nad Petkovo jamo je. Da se ne bi prebijali nazaj po meandru, je Filip videl, da lahko previdno splezamo nazaj v Brezognjeni meander na rob 10-metrskega brezna. Tako je bilo veliko lažje. Jaz sem nato odšel ven, Filip in Gregi pa sta nadaljevala pot nazaj v jamo. Gregi je lani prišel do 10-metrskega brezna v delu Zataknjen Joker, ki je po meandru naprej v Kraljestvo meandrov. Ko sta se vrnila, sta poročala, da sta našla 200 metrov novih delov. Nizka galerija, ki se spušča lepo položno in po tleh je polno mivke. V galeriji ima polno rovov, ki se slepo končajo ali pa se povežejo nazaj v galerijo. Zaradi mivke sta poimenovala ta del Otroško igrišče. Ustavila sta se pred manjšo ožino, za njo pa se vidi zopet nadaljevanje. Zelo zadovoljni smo se vrnili v tabor.
V soboto pa so bile na vrsti nove jame. Odšli smo na mesto, kjer smo nekaj jam označili. Najprej smo se lotili lepega brezna s snegom na dnu. Z Denisom sva se spustila v notranjost. Pod snegom ni šlo nič naprej. Denis se je zakadil v stranski rov in ga pričel odpirati. Kamne mi je valil pod noge na sneg. Jaz sem medtem meril, ko se je naenkrat sneg udrl in sem stal 2 metra nižje kot prej. Nič mi ni bilo jasno. Zaradi te prigode smo jamo poimenovali Brezno atentata. Nato smo odšli še do enega lepega brezna. Lepo 10-metrsko brezno, dno pa je pokrito s snegom. Ima lepo okroglo obliko, po tem smo mu dali ime Škaf. Nato smo se še malo lovili okoli vhodov in jih preverjali. Naše sistematično delovanje je prekinilo mitološko bitje, ki je tu okoli lomastilo leta 1989 in nato je izginilo iz tega območja. Naj bi ga večkrat videli nekaj kilometrov stran. Po več desetletjih se je čudežno vrnilo sem in naredilo zmešnjavo. Sedaj poskušamo urediti, da naše sistematično delo gre zopet v neko začrtano smer. S preverjanjem in dvojnim delom le izgubljamo čas, ki ga jamarji že tako imamo malo. Ko smo se pod večer vrnili do tabora pri Kocbekovem domu, so tja prišli skupaj z Valerijo in Tilnom naše male Podlasičke: Janez, Manca in Veles.
V nedeljo smo z najmlajšimi odšli do starih temeljev predvidoma stare pastirske hiške, ki se nahaja pod vznožjem Lučkega dedca, nedaleč stran od Kocbekovega doma. Tam je je bil 10-metrski rov, ki je pred vhodom imel porušen zid. Najverjetneje so jamo uporabljali za skladišče, saj ima zadosti prostora, da bi vanjo dajali stvari, ki morajo ostajati na hladnem. Jamo sta se lotila meriti Janez in Veles. Ko smo se vrnili, so že ostali večino stvari spakirali. Nato smo s težkimi nahrbtniki odkorakali v dolino. Malo nas je preganjala nevihta. Ker pa najmlajši še ne morejo tako hitro hoditi, sva z Benijem izkoristila večjo pavzo, da smo izmerili jamo ob poti. Jamo že nekaj časa opazujemo, ampak vedno gremo kar mimo. Zato smo ji dali ime Mimobežnica. Namerili smo 36 metrov dolžine in 6 metrov globine. V dolini smo, kot vedno, odšli v gostilno Lampa na zaključno kosilo. Ravno, ko smo zadnji vstopili, se je zunaj razbesnela nevihta. Ravno pravi čas smo jo popihali. Uspešen tabor.
Zapisal: Maks Jamski
Foto: Maks, Filip S., Gregi, Valerija
