Tabor Korošica 2026

V sredo, 12.8.2026, se nas je zbrala četverica jamarjev. Po dolgem premoru se je v jamarsko druščino
ponovno vrnil svoj čas zelo dober jamar na Štajerskem, Iztok in njegov sin Urh, Gregi in jaz. Čeprav smo
planirali zgodnjo uro odhoda, se je čas kar zamikal. Predvsem zato, ker nisem imel časa, da bi prej
spakiral in sem tako nabiral stvari zadnjo uro pred odhodom. Hvala Amadeju in Leji, ki sta vsaj prej
poskrbela za polnjenje baterij.
Iz planine Podvežak smo krenili že v dopoldanskem času, a je bil vsaj naš korak hiter kljub težkim
nahrbtnikom. Malo pred Korošico smo odložili nekaj teže in najprej šli pregledati nove jame, ki jih je lani
pod Gregijevo komando našel naš dron. Tako sva z Urhom izmerila novo jamo Kapela. Nato sva merila
neko vodoravno jamo, ampak po pregledu ugotavljamo, da so jo že registrirali Kamničani. Nato sva
prosto zlezla v manjše brezno. Na dnu je bil sneg. Urh je vprašal Gregija, ki je že zlezel ven, če je sneg
mrzel. Po tem je dobila ime Brezno mrzlega snega. Mogoče je Urh mislil, da je poleti sneg tudi topel, je
še pač tečajnik. Nato smo zavili do večje udornice sredi borovcev. Ker se je Alenki rodila hčerka, ko smo
našli to jamo, smo jo poimenovali Mašina udornica. Gre za večji vhod, širok 15 metrov in visok 8 metrov
v veliki udornici. Najbolj zanimivo je, da je bila tako veliko udornica skrita med ruševjem in je ostala do
razvoje tehnologije neodkrita. Urh pa ni dojel, da je to jama in je spraševal, kdaj gremo v jamo. Sem mu
razložil, da tudi to so kraški pojavi. Ampak od očeta se je naposlušal zgodb o velikih jamah in sedaj
razume kot jamo predvsem tisto, kar bo lezlo proti -1000. Na dnu udornice sem mu našel kamrico, kjer
je moral sneti čelado, da se je zbasal skozi ozko špranjo. Tam pa je le začutil malo »jame«.
Po koncu merjenja je prišel Gregi in rekel, da je lociral še en vhod, ki ga je lani našel dron. In da kamen
leti res globoko. Brezno je poimenoval Žgaravica. Urh je takoj bil za to, da gresta pogledat. In res
fascinantna najdba, kamen je letel nekam globoko v notranjost gore. Urh je že zastrigel z ušesi, da to bo
tisočmetrca. Ko smo prisopihali nazaj do Kocbekovega doma, je Iztok že pripravljal golaž. Šli smo iskat
šotore v skladišče in bazni tabor je bil postavljen. V dolino smo javili novico, da imamo globoko brezno in
da verjetno nimamo zadosti vrvi.
V četrtek smo Gregi, Urh in jaz odšli v Petkovo jamo. Gregi je v zgornjih delih šel skozi Meander gladkih
copatkov, kjer smo se v zadnjih raziskavah ustavili pred 10-metrskim breznom. Spodaj se je videla
dvorana, ki jo je Gregi krstil v Dvorano dinozavrovega uhana. Po spustu je prišel v večjo dvorano in še
eno stopnjo. Nato je opazil, da se dvorana poveže z breznom, k vodi v Žrtveno dvorano. Tako smo
razrešili ta vprašaj. Midva z Urhom pa sva šla v nižje dele. Pob se je prvič spuščal po vrvi in ker ima jama
kratke stopnje, je prav užival med spusti.
Odšla sva do brezna Head shot, ki vodi v spodnje dele jame. Ampak na začetku brezna se lahko
zanihamo iz brezna in vstopimo v Kraljestvo meandrov. Tam sva pričela z merjenjem proti Zataknjenemu
jokerju. Tega dela me je bilo najbolj strah. Tam se je Gregi prvič v svoji jamarski karieri zataknil. Zato me
je skrbelo, kako mi bo šlo skozi. Malo sem se tolažil, da je skozi šel že Filip Solar. Ampak previdnost ni
odveč, zato sem najprej v ožino spustil Urha, da preveri, če bo na drugi strani videl vrv, potem bo to
znak, da sva v pravem delu. Ampak kot vsi tečajniki, ki so dvakrat manjši od mene, se v svojih začetkih
jamarske kariere v ožini ne znajdejo. Preozko je, je rekel Urh, ne gre. Sem rekel, da takšen drobižek bi
moral poleteti skozi. Spodim ga iz ožine, slečem pas in zbašem moj velik život v ožino. Gre po milimetrih,
na koncu je bilo najhujše, ampak sem zmogel skozi 6 metrov res ozke razpoke. Zakličem Urhu, da vidi,
kakšen deda za dva medveda je prišel skozi. Ampak potem se mi je prižgala lučka v glavi. Saj fant ne bo

mogel prinesti vse merilne opreme in moj pas skozi ožino. In kako naj to sploh izmeriva, saj še nima
izkušenj, jaz pa sem tudi vse pustil na drugi strani, saj s transportko ne bi sploh prišel skozi.
Odločil sem se, da se vrnem na drugo stran in če je šlo že sem na milimetre, je nazaj lahko še težje. V
najožjem delu obtičim, ni šlo ne naprej, ne nazaj. Groza, pa tako sem se malo prej pohvalil. V glavi mi
utripa rdeča lučka, da sedaj pa sem naredil sranje, preden bo Gregi prišel izpred vhoda pogledat, kje sva
tako dolgo, lahko minejo ure. Poskušam, ampak život je zataknjen kot zamašek v šampanjcu. Pokličem
Urha, da naj pride bližje, da me samo malo potegne, saj ponavadi rabiš res samo malo potega
prijateljeva roke. Ko pogledam v razpoko, vidim fanta, ki je imel oči razprte kot sova. Razmišljam o
svojem položaju in nato desno koleno, da jo odmaknem in spet začnem drseti po milimetrih. Fanta
rešim muk in ga pošljem nazaj, preden bi prišel bližje. Ko zlezem ven, sva oba globoko dihala in nato se
že smejala. Ampak z merjenjem sva zaenkrat končala. Do naslednjič bo treba malo shujšati in bomo
lahko nadaljevali.
Vrnila sva se v Kraljestvo meandrov in tam sledila meandru, ki se skozi manjšo stopnjo vijugasto
nadaljuje. Tam sva oba lulala v spodnje dele meandra. Nato se je Urh vrnil v zgornji del in si privoščil
malico. Jaz sem pa še raziskoval, kako bi pogledal, če se da po spodjem delu meandra priti še naprej. Ko
sem našel prehod, sem sledil meandru po spodnjem delu. Ko sem prišel do mesta, kjer so kapljice
kapljale po stenah, sem se hitro spomnil, da to ni voda. Da je to še najina voda. Vrnil sem se nazaj,
izmeril ta del in naredil vprašaj, saj po zgornjem delu prideš do mesta, kjer je en buhtelj na poti, spodaj
pa je brezno. Potem sva zavila še v zgornje dele Kraljestva meandrov, saj je Urh imel še polno energije.
Tam sem prečil brezno in splezal manjšo stopnjo, kjer je pod stropom 10 metrski rov, ki se oži in je dokaj
zasut. Ker sem ga želel zmeriti, sem zlezel gor. Urh je sedel na robu brezna in mi postavljal polno
vprašanj. Ali bo Žgaravica res šla proti -1000? Ali imamo v klubu zadosti vrvi? Ali bo naslednje leto lahko
šel v njo do dna? In tako dalje, vse dokler ga nisem med res zoprnim prostim plezanjem prekinil, da če ne
želi da padem dol, naj sprašuje takrat, ko bova oba sedela. Sedaj pa moram biti zbran. Že dolgo nismo
imeli tako vedoželjnega jamarja in mi je bilo kar žal, da sem ga mogel prekiniti, ampak res pa nisem želel
spodrsniti, čeprav ni bilo globoko brezno, previdnost je le na prvem mestu.
Med vračanjem iz zgornjih delov sva opazovala, kako so tukaj stropi lepo zasigani in premorejo kar nekaj
jamskega okrasja. Plezanje ven po vrvi mu je šlo odlično in kmalu sva se pridružila Gregiju, ki se je sončil
pred vhodom. Ker mu je bilo na trenutke dolgčas, je šel do Treh vhodov in opazil, da prve trometrske
stopnje nismo razopremili. Tako se je vrnil pred Petkovo jamo, vzel ključ 13 in se vrnil do Treh vhodov.
Sedaj je vse od leta 2021, ko sva s Filipom Kuntu razopremila jamo, da je jama res dokončno
razopremljena. Iztok je med našim vračanjem skuhal pasulj, ki je zelo teknil.
V petek zjutraj je na planino prvi prisopihal Simon, ki je prinesel 100 metrov vrvi. Tako so Urh, Gregi in
Simon odšli do Žgaravice. Malo kasneje je prišel še Beni, ki je za njimi odšel do Žgaravice, da Urh ne bi bil
sam na površju in da pogledata še za kakšno novo jamo. Prišel je tudi Filip Solar in sva odšla v brezno
Šubidu. Tam se trudimo z ožino Kravja vulva, da bi le potegnila teleta v globino jame. Med spuščanjem
sva se čudila, kakšne ožine puščamo ali pa sva se midva razširila. Delo je šlo dobro od rok, prepih je zelo
intenziven, ampak ožina se še ne da. Na poti nazaj sva ožino na vstopu, kjer se spustimo v spodnje
brezno Drugi brat, malo razširila, saj res ni potrebe po takšni ožini. Tudi na vstopu v dvorano Bušidu sva
dala eno skalo na stran, skozi katero se res moraš zvijati kot črv in te po nepotrebnem utrudi. Nato sva
hitela do Kocbekovega doma. Tam so prišli na planino še Janko, Veles in Valerija in prinesli goro klobas.
In še novice od Žgaravice sva želela slišati.

Ekipa se je spustila v 70 metrov globoko vhodno brezno in pristala na ledenem čepu. Mere brezna se ne
spreminjajo, ostajajo enako velike in vmes se je ustvaril še lepi naravni most. Ima pa brezno še eno okno,
ki mogoče le odpelje stran od ledenega čepa. Simon je s sokoljim očesom v jamo pospremil Urha, ki si je
tako želel na vrv in mu dovolil, da se je spustil 30 metrov globoko, nato pa ga je pospremil ven. Res lepa
najdba tabora. Nato smo se basali z dobrotami in čakali najbolj pozno ekipo, ki je imela prihod pozno
večer. Ker smo imeli podatek, da prihajata samo Gašper in Lea, smo pričakovali dve lučki. Ampak na vrhu
Sedelca so se pojavile štiri. Nato smo ugibali, da si je Teja morda premislila in je le prišla na planino,
ampak kdo bi bil četrti? Ker je bila lučka zelo nizko in migala levo in desno, smo že mislili, da zadaj
prihaja kak pes. Ena od teorij je bila tudi, da sta pomagala kakšni izgubljeni mami z otrokom najti pot do
Korošice. Ko so lučke le prišle do nas, smo videli, da so prišli Lea, Teja in Gašper, četrti pa je bil naš Tomi,
ki je lučko držal v roki in nas je zmedel. Tomi že dolgo ni prehodil tako dolge poti, zato smo bili vsi zelo
veseli, da je zmogel. Res pa je, da mu je Lea taktično pomagala tako, da mu je nesla pivo in šotor in ni
bilo druge, kot da ji sledi.
V soboto smo se razdelili v več ekip. Benjamin, Urh in Tomi so odšli raziskovati proti Molički planini in
upali so, da najdejo jamo z ledenim jezerom, ki naj bi bila v tisti smeri. Pregledali so kar nekaj kotanj,
nekje poskušali tudi prekopati kamenje in mogoče se na dveh kaj odpre. Beni je plezal pod stene in
pregledoval razpoke. Pregledali so velik teren, ampak da bi našli želeno jamo, v kateri naj bi bilo ledeno
jezero, pa ni bilo uspeha. Janko in Valerija sta odšla proti Petkovim njivam pogledati Zijalko na Petkovih
njivah in okolico. Najbolj številčna ekipa pa je odšla v Saševo jamo na Vršičih pregledati brezno, ki sta ga
lani našla Filip Kuntu in Lea – Koralno brezno, globoko 50 metrov. Simon, Veles in jaz smo z njimi odšli do
mesta, kjer zapustiš pot in zlezeš v stene, v katerih je vhod v Saševo jamo. Vhod je namreč sredi 70
metrov visoke stene. Tako je Filip Solar napeljal vrvno ograjo. Sledili so mu Gregi, Teja, Lea in Gašper.
Mi pa smo odšli meriti nove jame. Najprej smo prišli do Jame petih mušketirjev. Tam smo opazili, da smo
eno brezno pozabili zmeriti. Veles jo je poimenoval Zgrešenka. Jaz sem prosto zlezel v jamo, meril in
javljal vizure Velesu, ki je zunaj pisal. Med tem je Simon višje v ruševju našel še en vhod. Izkazalo se je,
da gre za jamo, dolgo 20 metrov. Ker sta spodaj že dve jami, je ta bila tretja, tako jo je Veles poimenoval
Ena dva tri. Skozi špranjo se spustiš v jamo in nadaljuješ skozi stopnje vse nižje. Na koncu je manjša
dvorana, kjer se vse zatrpano konča. Najbolj je pasala ohladitev, ker je zunaj bilo res močno sonce. Nato
smo se lovili po kanalih, si pogledali še vhoda dveh brezen, ki ju bo potrebno zmeriti, ampak sedaj nismo
imeli vrvi. Nato smo odšli v smeri Treh vhodov do glavnega kanala mimo jame Kozji prehod in 1-27
(Korošica). Tam smo zavili iz kanala proti jami Roženburnc in šli do brezen, ki je videl Simon, ko je
nazadnje tu raziskoval. Izkazalo se je, da so to vsi zgornji vhodi jame 1-29 (Korošica). Spodaj ima jama
veliko udornico in v njo višje prihajajo ta brezna. Pregledala sva okolico in naredila plan, da se naslednjič
spustimo v jamo, jo pregledamo in posodobimo načrt. Tu smo končali in se vrnili nazaj do Korošice.
Čakali smo poročilo ekipe, kaj se skriva za tistim ozkim Čarovniškim rovom v Saševi jami, kjer se čuti tisti
močan prepih in se pride do Koralnega brezna. Ekipo smo opazili, da že hodi pod Lučkim dedcem in od
daleč so se videli nasmehi. Spustili so se v Koralno brezno in v spodnjem delu brezna je Filip opazil
kamin, za katerega se je izkazalo, da gre za vzporedno brezno, ki se poveže nazaj v Koralno brezno. Tam
se tudi odcepi zelo ozek meander. Na dnu Koralnega brezna so Filip, Lea in Gregi poskušali najti
nadaljevanje. Filip je lociral potencialni meander, ki pa ga zaradi ozkega dvojnega S ovinka ni spustil
skozi. Za njim je srečo v istem meandru poskusila Lea, ki je nad aktivnim S meandrom našla ločen fosilni
meander. Čisto po dnu ozkega fosilnega meandra se je na roke vlekla 10 m do prvega ovinka, kjer zaradi
napačne izbire položaja ni več šlo dalje in se je v istem položaju morala povleči vzvratno. Ampak na

ovinku je pihalo. Gregiju je pokazala pot in uspelo mu je prebiti se skozi Meander zlepljenih cekov.
Znašel se je v večji dvorani, od koder se meandri razpeljujejo v več smeri. Povedal je, da je lahko naš klub
ves dan v tej jami, toliko je še za raziskat. Na poti iz jame pa je sonce posvetilo naravnost globoko v vhod
in stene vhodnega dela jame so zažarele v belem soju žarkov.
Zvečer sta na planino prisopihala Filip Kuntu in Anja, ki sta v nedeljo nekaj opreme odnesla v dolino.
Tabor smo zaključili v piceriji Liza v Podvolovljeku. Po dolgem času zelo močno obiskan tabor, kar se 16
nas je zvrstilo. Predvsem pa smo se imeli lepo. Ljudje zelo počasi dojemajo, da jamarji nismo gorski
turisti, da mi na gori raziskujemo, izsledke raziskav odnesemo v dolino, jih obdelamo in pošljemo naprej.
Da spremljamo v jamah vodo, led in geološke pojave. Da imamo veliko logističnih ovir, ki jih rešujemo s
težkimi nahrbtniki. Da je spanje v šotorih del naše kulture bivanja. Tudi v planinah časi postajajo tržne
narave in smo veseli, da vsaj malo skalimo tok tega časa in se vrnemo v tisti čas, ki teče drugače.

Zapisal: Maks Jamski

Foto: Maks Jamski, Gregor, Filip, Simon, Teja, Leja, Beni