Jamarski tabor v Voličini – enem od vzhodnejših osamelih kraških območij v Sloveniji
Od 12. do 14. 7. smo bili na jamarskem taboru v Voličini v občini Lenart v Slovenskih goricah.
V Voličino smo se odpravili v petek popoldne po naših službenih in drugih obveznostih. Tam so nas že pričakovali naši gostitelji Marko Šilec in njegovi starši. Kmalu zatem nas je obiskal župan občine Lenart g. Janez Kramberger. Skupaj smo se odpravili v gozd v naselju Hrastovec, v predel imenovan V Gaju. Tam smo si pogledali območje okoli Jame v Gaju, ki smo jo izmerili ob prejšnjem obisku v mesecu aprilu. Tam smo nedaleč stran našli novo jamo, iz katere je pihalo. Ker je bil tokrat le ogled, smo si zadali, da jo pogledamo naslednji dan tabora. Sprehodili smo se tudi do brezna, kamor je v prejšnjem letu padel pes in so ga lokalni gasilci uspešno rešili.
Po prihodu nazaj do doma staršev Marka Šilca smo županu predstavili načrt raziskovanja tega dvodnevnega tabora. Pregledati želimo morebitne vhode v jame, ki so morda del domnevnega rova iz gradu Hrastovec do dvorca Štralek. V prihodnosti želimo odkopati zasuto Jamo v Voličini, ki je verjetno prav tako bila del rova iz gradu do dvorca. Po starih zapisnikih so v njej videli svečnike.
Naslednji dan, v soboto, smo se dobili pri gradu Hrastovec z direktorjem Socialno varstvenega centra Hrastovec g. Sandijem Gunglom. Pridružil se nam je tudi župan. Sprehodili smo se po dvorišču gradu in za obzidjem gradu, kjer so med obnovo gradu naleteli na rov. Za obzidjem gradu je opazno posedanje površja, verjetno zaradi podrtega stropa rova. Ta naj bi se nadaljeval vse do spodnjih depandans. Tudi tam so med obnovo naleteli na rov, ki je potekal okoli 2 m pod sedanjo cesto v smeri proti gozdu. Dimenzije rova so bile okoli 1 m x 1,2 m. Eden izmed takratnih delavcev si ga je takrat ogledal in nam pripovedoval o videnem. Ker je bilo takrat marsikaj tabu tema, so rov zalili z več hruškami betona, da so teren zravnali in čez naredili asfaltirano cesto.
Direktor nas je nato vodil v bližnji gozd, kamor naj bi se nadaljeval rov. Tam nam je pokazal več vrtač, ki smo jim pregledali morfologijo in prepih. V eni smo prestavili nekaj skal in ugotovili, da gre za nekakšen jamski rov. Prepih pa je bil izjemno močan. Jamo smo poimenovali Direktorjeva jama. Ideja je, da je rov iz gradu potekal tudi po jamskih objektih, saj so si s tem olajšali delo in ni bilo potrebnega pretiranega kopanja.
Direktor nas je nato počastil še s kosilom. Nato pa smo se poslovili. Razdelili smo se v dve skupini, ena ki je nadaljevala s kopanjem v Direktorjevi jami, ostali pa z iskanjem novih jam višje v gozdu. Otroci pa so odšli z Markom Šilcem, ki jim je doma pripravil bazen, da so se osvežili ob tako vročem dnevu.
Zvečer smo si ogledali lokalno gasilsko društvo v Voličini ter Maistrov stolp, kjer smo opazovali Slovenske gorice in nevihto, ki se je približevala.
V nedeljo smo se vrnili v gozd V Gaju, kjer smo odkopali Krambergerjevo jamo, ki smo jo našli z županom in jo poimenovali po njem. Ko smo uspeli razširiti vhod, smo se uspeli prebiti v jamo. Izmerili smo 17 m dolžine in 4 m globine. Kmalu po vhodu v rov jame smo naleteli na več kosov oranžne keramike ter enega črne keramike. Na enem kosu smo opazili zaviti vzorec rodbine Herberstein, ki je bila lastnica gradu Hrastovec in še več drugih gradov v bližini. Po poizvedovanju pri zgodovinarju Pavlu Jamniku smo dobili okvirno oceno starosti keramike na vsaj 300 let. Kose lončevine smo poslali na analizo in še čakamo na rezultate. Nato se bodo kosi poskusili sestaviti v posode in narediti skice le teh. Hitra ocena kaže na vsaj 4 različne posode. Ta najdba naj je dala zagon, da smo morda našli en del domnevnega rova iz gradu.
Ostali so si pogledali še Jamo v Gaju in jo zelo dobro pregledali, če bi ob stenah še našli kakšen kos keramike ali karkoli drugega. Vendar ni bilo ničesar. So pa bili navdušeni nad bogatim kapniškim okrasjem v jami, kar jih je zelo presenetilo glede na teren. V kamnini so našli veliko fosilov školjk in polžkov. Gre za litotamnijski apnenec miocenske starosti.
Marko nas je peljal še do enega vhoda v morebitno jamo, kjer je vidno zasutje okolice vhoda. Zopet smo malce premetali skale na vhodu in se spustili v jamo. Namerili smo 10 m dolžine. Sledi keramike ali umetnega posega v rov nismo zasledili. Jamo smo poimenovali Volkečeva jama, po lokalnem gasilcu, ki ga kličejo Volkec. Gasilec se nam je ta dan pridružil pri raziskovanju. Ker ga jame zanimajo, se je v dve tudi spustil. Za konec smo ga po jamarsko krstili.
Ko je zanimivo, ure hitro minejo. Tako je prišel čas za pozno kosilo in odhod domov proti Savinjski. Na taboru nas je bilo kar 10, od tega polovica otrok. Otroci pa so za konec dobili še darilo – obisk Woop-a v Mariboru.
Zahvaljujemo se Marku Šilcu in njegovi družini za gostoljubje in pomoč pri raziskovanju terena na enem bolj vzhodnih osamelcev kraškega sveta. Hvala tudi županu g. Krambergerju in direktorju Socialno varstvenega centra Hrastovec za pripravljenost pri raziskovanju območja.
Še nam ostaja veliko točk, kjer bomo nadaljevali z raziskovanjem tega območja in odkrivanjem lokalne zgodovine. Sklenili smo, da se vrnemo pozimi, ko bomo lažje našli dihalnike.
Zapisala: Alenka
Fotografije: Alenka
