Prvomajsko dogajanje in Brezno presenečenj zopet preseneča

0

Pred prvomajskim dogajanjem smo imeli aktivni vikend. V soboto, 20.4.2024, smo na čistilni akciji občine Šoštanj čistili jamo Prepletenka. Jamo sva zmerila s Tilnom leta 2021 in takrat sva opazila, da je vhodni del nametan s starimi smetmi. Opazila sva tudi en meander, poskus, da bi v njega pokukala, pa so ovirale smeti. Zato smo sklenili, da jamo očistimo in smo se to leto pridružili čistilni akciji. Jama je zelo zanimiva. Nahaja se 30 metrov nad cesto. Gre za malo, prepleteno jamo in po tej značilnosti je jama dobila ime. Zato je zanimivo, da so smeti znosili v breg in jih narinili v malo, vodoravno jamo. Predvsem je šlo za stare smeti. Steklo, stari insekticidi za muhe, baterije itd… Z Valerijo sva previdno napolnila vreče in jih po strmini znosila do ceste, kjer je prišel pomagati tudi Janko. Ko sva potegnila iz jame vse smeti, sem se lotil premagovanja meandra. Pozabil sem, da je Tilen bil takrat še precej manjši kot jaz. Tako sem s težavo vstopil do meandra. Na poti sem razbil še en kamen, ampak do meandra mi je zmanjkalo čisto malo, da bi v njega pokukal. Se vrnemo naslednjič v družbi malih jamarjev.

Naslednji dan, v nedeljo, 21.4.2024, smo se zbrali pred Vračko zijalko na treningu vrvne tehnike. Zelo radi se zavlečemo v ta ambient sredi lepe narave. Tilen je dodal nekaj sidrišč in naredil poligon. Med treningom je Miha odšel gledati požiralnike, ki so pod  Vračko zijalko. Opazil je, da je razpoka pod steno zelo očiščena. Poklical me je, naj pridem pogledati. Ko sem prišel dol, sem najprej vrgel kamen v razpoko in kamen se je skotalil v brezno. Hitro sem se vrnil gor do Vvračke zijalke, se oblekel v jamarsko opremo in smuknil v razpoko. Po 6 metrih sem obstal pred 3-metrskim breznom. Noro odkritje, saj veliko vode odteče v ta del. Kaže, da se je veliko spremenilo predvidoma z avgustovskimi poplavami, nekateri požiralniki so se zasuli in posledično se je vsa voda usmerila v to razpoko pod steno in odprla jamo.  Zelo uspešen trening, saj smo odkrili še novo jamo.

Nato smo obdobje prvomajskih dni pričeli v soboto, 27.4.2024, z raziskavami v Breznu presenečenj. Odšla nas je pisana druščina v jamo. V bivaku smo se razdelili v tri ekipe. Klavdija in Valerija sta odšli pogledati aragonitne ježke in nato sta odšli nazaj v bivak. Tam sta pospravili vso hrano v novi bidon, ki je vodotesen, saj se je hrana kvarila v navadnih škatlah zaradi prevelike vlage. Potem sta se zavilie v astrofolijo, pojedli star kompot, ki je že bil 4 leta čez rok in čakali, če ju bo zvilo ali ne. Gregi, Amadej in Žan so odšli v nove dele. Plan je bil, da gredo v fosilni del Nemško, na koncu odmaknejo kamne in pokukajo v nove dele. Ampak so zgrešili vstop v meander, se po zgornjem delu obrnili naokoli in zavili v spodnje dele. Pri 1. prhi so ugotovili, da so šli prenizko. Lepo so se oprhali na poti nazaj, saj vodostaj je bil za spodnje dele kar previsok. Potem so zavili v Morskega psa. Tam, kjer sva z Borom končala, so se prerinili skozi ozke dele in obšli 3-metrsko stopnjo ter se ustavili pred 10-metrskim breznom. Malo jim je bilo čudno, ker ni bilo videti kamnov za premikati, le ožine, ki so jih malo olepšali z kladivom. Med vračanjem iz Morskega psa pa sva že s Tejo merila fosilni meander Nemško nad Morskim psom. Slišala sva jih, da se vračajo in da plezajo v zgornji meander Nemško. Sem mislil, da so se iz tega fosilca nekje obrnili v spodnje dele in se vračajo po krožni pot nazaj. Ampak mi je Amadej hitro povedal, da niso bili v tem delu, ampak spodnjem. Tako so sedaj v tem meandru šibali do kamnov, ki so preprečevali vstop v nove dele. Ko sva s Tejo prišla z meritvami do tja, so že izginili v novo dvorano. Namreč odmaknili so nekaj kamnov in se znašli v lepi dvorani. Izpod stropa na koncu dvorane priteče voda, ki odteka v spodnje dele Morskega psa. Teja je rekla, da ima zadosti merjenja, preveč komplicirana zadeva. Dvorana je razvejana, kot smo že navajeni, saj večina zgornjih delov jame so razvejane in se v njih združuje več manjših prelomov. Na drugi strani dvorane pa smo imeli občutek, da gledamo v začetek meandra Morski pes. Tam smo nabili fluorescenčni listič, da drugič lažje vidimo, kje se meander povezuje s to dvorano. Saj meandri so visoki in v višini težko opaziš, kaj je nad tabo, saj so napoti buhtlji, ki zelo otežujejo prehode. Podobno je bilo na primer v Solatnem meandru, kjer je šlo za dokaj ozek meander, visok ,ampak je Filip nekako našel pot in se je prebil do Dvorane 3 do 12. Najbolj zanimivo pa je, da se novi meander Morski pes premika vzporedno z Meandrastim rovom. Meandrasti rov je tisti rov, po katerem gremo do 2. prhe in Sifona presenečenj. Mogoče se bo spodaj kje voda združila. Sedaj pa vzporedno raziskujemo še en meander, kar je res lepo, kako nas voda preseneča. Tudi koliko pritokov pride v jamo! Samo v Morskem psu opazimo dva pritoka, ki ustvarjata zopet nov potok. Do sedaj smo zmerili že 2096 metrov dolžine in -254 metrov globine.

Nato smo naše prvomajsko dogajanje nadaljevali v torek, 30.4.2024, ko smo odšli na Krvavico. Tam je Gregi izgubil dron in smo odšli na iskalno akcijo. Pridružil se nam je otroški del jamarske ekipe. Strma pot jim ni vzela veliko energije. Pod stenami Krvavice, nekje sredi poti, sva z Gregijem preverila še dva vhoda, ampak sva ugotovila, da gre za že znani jami. Nato smo se spustili po strmini cikcak dol in iskali dron. Ta del strmine smo pregledali, ampak nismo našli drona. Nato sem jaz z malimi Podlasičkami zavil v terme Topolšica, saj so rekli, da prvomajski tabor brez kopanja v termah sploh ni več tabor. Po kopanju smo v skladišču vzeli prigrizke in pijačo ter se odpeljali na Čemšeniško planino. Na poti smo kupili še goro krofov na Trojanah, ker brez njih pa ni tabora na Čemšeniški planini. Uroš je nato otroke poslal, da so iz gozda na kup zvlekli veje in naredili kres. Naslednje jutro smo se razdelili v dve ekipi. Eni so odšli na bližnjo steno trenirati, mladički pa do dihalnika Krušna peč. Kopali smo, kolikor smo pač lahko. Malo je bilo težko, ker je vhod poleg planinske poti. Mimo nas je hodila množica pohodnikov. Tako smo imeli več opravka s promocijo jamarstva, naredili smo dobro reklamo dihalnikom in razlagali ljudem, zakaj kopljemo in da nismo zaradi tega čudni, ampak carji.  Otroci pa so vzeli odvečna kladiva in se lotili starega, posušenega drevesa. Po 2 urah tolčenja so ga le uspeli podreti. Ker tukaj nismo vstopili v jamo, smo odšli do Jelenovega roga, da so se otroci vsaj malo sprehodili po jami.

Nato smo vse pospravili, ker je bil za drugo polovico dneva napovedan dež. Ampak dežja ni bilo. Zato smo nehali čakati na dež in nakurili za klobase. Ko smo zakurili ogenj in začeli peči klobase, pa se je le ulilo. Pozno v noč je bila še žurka, saj je naslednji dan bila grozno slaba napoved in smo vedeli, da ne bomo šli nikamor na teren. Res smo se zbudili v deževno jutro, pojedli zajtrk in spakirali. Ko smo vse zložili v avto, se je pokazalo sonce. Kljub muhastemu vremenu je bil tabor uspešen, saj smo bili v dobri družbi, potrenirali in pričeli kopati še eno novo jamo na Čemšeniški planini.

Zapisal: Maks Jamski

Foto: Žan, Teja, Gregi, Valerija in Tilen

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja