Sprehodi
Za večje jame nam čas nikakor ni naklonjen. Zato, da nismo čisto brez, se sprehajamo po malih jamah.
Takšen sprehod v manjše brezno je bil v 17.5.2026, in sicer v Tinčevo brezno nad Jeronimom. Tam se v
delu Pri menhirju trudimo z zoprnim ozkim meandrom, ki je tik pod stropom. Brezna v letu 2025 nismo
obiskovali, smo pa to leto bolj pridni, saj je prvi obisk bil že v začetku leta. Tokrat pa smo odšli notri Lea,
Veles in jaz. Veles si je želel brezna in ta je bil zanj ravno pravšnji, da je se spustil skozi nekaj kratkih
brezen. Napredovanje v delu Pri menhirju je počasno in naporno, saj stojiš v razkoraku in se trudiš kopati
čez rob navzgor. Sedaj smo že premagali meander do polovice. Zadaj se malo razširi in nato zavija rov
rahlo dol. Veles se je trudi zlesti čim bolj naprej, a ker je veliko karfijol po stenah rova, so bile bolečine
premočne, da bi lahko bolje pokukal v nadaljevanje. Vrvna tehnika mu je šla lepo od rok, tako da je brez
težav vztrajno prežemaril tudi skozi ožje dele.
V soboto, 23.5.2026, smo se potikali po novih dihalnikih na Vranskem. Jaz sem na svoji zemlji lociral
manjšo luknjo, iz katere močno piha. Ime je dobila Srečka. Tako sem si vrednost nakupa zemlje povečal
za 200 procentov. V prvi akciji smo odmaknili nekaj zemljine. Veliko je bilo starih vej, saj je prejšnji
lastnik delno zasul dihalnik. Nekaj dela nas bo čakalo, ampak hladilnik je blizu, tako da delo ne bo
naporno. Drugi dihalnik je pa čisto na drugem hribu, ki ni več del planote Dobrovlje. Niti hrib ni znan po
jamah. Tam sta zakonca Niko in Suzana, ki si velikokrat uničujeta kolena, da osvajata vrh tega strmega
hriba, na grebenu opazila pihajočo luknjo. Takoj smo se lotili odmikanja kamnov, saj je prepih res
intenziven in ker tu ni znanih jam, lahko odkrijemo nekaj čisto novega.
Eden lepših sprehodov je sledil že v nedeljo, 24.5.2026. Risto nas je podražil in nas zvabil v Makole, kjer
je jama Belojača v območju Haloz. Tja jamarji redko zahajamo, ampak kras je tam prečudovit. Najprej
smo si ogledali jamo Belojačo. Lučka se je v vhodnem delu čudila netopirjem, ki so se stiskali v grozdih in
cvilili. Malo damico je kmalu zmotil smrad in jih ni več hotela gledati. Risto, Gašper, Gregi, Veles in jaz
smo odšli globlje v jamo. Lučka, Lea in Valerija so nam nekaj časa še sledile, ko jih je zazeblo, pa so se
obrnile in se opravile martinčkat na toplo sonce. Midva z Velesom sva si ogledala desni krak jame in se
vrnila nazaj. Ostali pa so šli v daljši levi krak, ki preseneti s svojo lepoto. Je pa kar potrebno puzanja in
plezanja. Risto nam je s svojimi leti zopet pokazal, da kjer je volja, je tudi pot. Samo želimo si lahko, da
bomo v teh letih tako gibčni. Gašper in Gregi pa sta odšla do konca jame. Ker je Gašper večji od Gregija,
se je naučil, da nikoli ni dobro slediti manjšim jamarjem. Tako mu je v zadnjem delu Gregi ušel naprej,
Gašper pa ga je pri ožini čakal. Konec jame je moker, blaten in predvsem ozek. Bodo pa potrebno
raziskave, da ugotovimo, kako se jama zares konča. Lučka, Veles, Valerija, Lea in jaz smo odšli do slapa
Šoštarica, kjer smo se lotili merjenja tamkajšnjih jam. Lotili smo se sistematičnega pregleda tega dela v
upanju, da dodamo še kakšno novo jamo na zemljevid. Najprej smo izmerili manjši skozenjc. Nato smo
odšli do slapa, ki svojo moč dobi v času dežja, v vročini pa voda le malo mezi. Od slapa smo prečili večji
skozenjc in pod njim izmerili 15-metrsko jamo, ki je izrazito vodnega nastanka. Ker je v soteski kar nekaj
plezalnih smeri, smo jamo poimenovali po bližnji smeri Bučko z Lučko. Nato smo došli do jame Stari grad
7, ki smo jo ponovni izmerili in ji dodali sinonim Kozlovska jama, po dveh kozjih lobanjah v notranjosti
jame. Med merjenjem se nam je pridružila trojica, ki se je vrnila iz Belojače. Gregi je smuknil v hrib in
našel še nekaj vhodov jam. Do najbližje sva odšla z Gašperjem. Šlo je za meander, dolg 10 metrov. ker pa
niti ni bil tako blizu, sva ga poimenovala Meander za ovinkom. Med vračanjem smo ponovno izmerili še
večji skozenjc, ki ima ime Belikovka. Sam skozenjc ima dva večja vhoda in še eno okno. Nad tistim oknom pa lahko opazimo gnezdo večje ptičje ujede. Ker nam je že pošteno krulilo v želodcih, smo odhiteli na
pico z željo, da se čimprej vrnemo.
V Škadavnico smo odšli 5.6.2026, ker nekaj naših članov prehaja v vrste jamarskih reševalcev in je
potrebno trenirati. Ker je bil dež, je Škadavnica najboljša izbira, da v njej treniramo v slabem vremenu.
Smo pa s sabo vzeli tudi dva naša nova člana, ki sta med treningom zlezla v vse rove, kar jih jama ima.
Locirala sta mesta, kjer bi želela odmakniti kamne, da je mogoče je zadaj še več rovov. Ker jamo sestavlja
večja podorna dvorana, bi mogoče le nekje našli nadaljevanje. Pred leti smo poskušali, ampak je zelo
težko. Kar nekaj akcij za kopanje je bilo potrebnih, da smo po 100 metrih po podoru prišli na drugi strani
dvorane ven. Mogoče sedaj nova jamarska moč le obudi nove raziskave v tej jami.
Zapisal: Maks Jamski
Foto, video: Maks Jamski, Risto
