Prvomajski tabor

Tabor smo pričeli v četrtek, 30. 4. 2026, ko smo pri cerkvi svetega Jeronima zakurili ogromen kres. Kljub
velikosti nam je uspelo, da nismo zažgali okolice. Tokrat smo lokacijo iz Slomnika prestavili na Vransko, v
lepo jamarsko hiško Vila Veternica, ki je postala naš dom za naslednje dni.
V petek smo se odpravili na Dobrovlje, kjer sta Tomi in Gašper našla novo jamo. Najbolj nas je pritegnila
najdena keramika. Pot do jame vodi čez strmo pobočje. Kar nekaj časa smo v hrib grizli Tomi, Gašper,
Veles, Gregi in jaz, seveda pa tudi psička Puma. Jama je zaradi svojega dostopa od Tomija dobila ime
Jama bog pomagaj. V osrčju jame smo pobrali še nekaj keramike, ki se ocenjuje na srednji vek. Jama ima
še stranski rov, skozi katerega skozi malo luknjo pokukamo sredi sten. Jamo smo izmerili, pregledali še
okolico in hiteli nazaj do kosila. Tam sta kosilo pripravila Lea in Lučka, Valerija in Janko pa sta pripeljala
štrudelj.
Po kosilu pa je ista ekipa kot za Jamo bog pomagaj odšla do nove jame Mc jama. Gre za jamo, kjer
projekt kopanja vodi naš novi jamar Tomi. V njej je že potekalo okoli osem delovnih akcij. Gre za jamo,
kjer lahko opazimo močno delovanje vode, saj je bila jama verjetno v svojem obdobju izvirna. Zanimivo
pa je, da so stene okoli vhoda čisto naluknjane in da se kar nekaj lukenj poveže z Mc jamo, kot nekakšen
sir. Jama je napolnjena s sedimentom, ki ga pobje lepo čistijo. Sedaj pa je bilo potrebno odmakniti dva
večja kamna, da se bo lahko zemlja zopet odkopavala. Iz rova prav prijetno pihlja.
Vmes je Veles smuknil v eno stransko kamrico. Ko je ugotovil, da v rovu, kjer je vstopil, kraljujejo veliki
črni pajki, je imel kar problem priti nazaj. Potreboval je pomoč, da smo velike črne pajke umaknili, da se
je lahko vrnil z raketno hitrostjo nazaj. Po končanem odmikanju kamnov smo odšli nazaj do Vile
Veternice, kjer so zvečer prišli še Amadej, Marsel in Tilen. Pozno v noč smo še gledali film o reševanju
tajskih dečkov. Napet film, posebej za jamarske duše.

V soboto pa smo se v večjem številu odpravili na Menino. Doktor Jure nam je naložil nalogo, da v Snežno
jamo na Menini odnesemo merilnike. Akcijo smo speljali skupaj z JK Tirski zmaji. Tako so se v jamo
spustili Bernard, Valerija, Tilen, Klemen, Gašper, Marsel in Boris. Bernard je ugotavljal, da je od zadnjega
obiska pobralo že veliko snega in ledu. Sedaj bo merilo temperaturo v jami in zunaj ter ugotavljalo
spremembe, ki jih bo vodil doktor Jure. Kar nekaj merilcev se je postavljalo še v ostale jame po Sloveniji.
Ostali pa smo šli skupaj z Rafkotom do novega dihalnika Klemenove sanje. To naj bi bila jama, ki jo je
pred leti opazil Klemen, nato pa so jo zaradi varnosti živali, ki se pasejo na Menini planini, pokrili s kamni.
Tako se je jama izgubila in iskala vse do tega leta. V njej so že imeli eno akcijo, kjer pa je kmalu postalo
vse težje zaradi večjih skal. Tako smo se sedaj Tomi, Veles, Gregi, Mateja, Rafko in jaz lotili odmetavanja
skal in razbijanja večjih skal na manjše. Mateja je opazoval dihalnike, ki so se odpirali še na snežni zaplati
poleg jame. Tudi prepih izpod kamenja naznanja večjo jamo.
Po uspešnem odmetavanju skal smo prišli do ogromne skale, ki pa jo je naslednje dni Bernard izvlekel s
pomočjo traktorja. Po tem sta Klemen in Rafko zaščitila vhod s trakovi zaradi živine in odmetala še nekaj
skal ven. Sedaj pa zopet čaka večja skala, pravi pa Klemen, da se že vsipa kamenje v brezno.
Pri avtih nas je razveselil Janko z rezanjem mesnih dobrot, Rafkotova žena pa nam je spekla goro
palačink, ki so lačnim jamarjem zelo teknile. Na Vranskem pa se je Filip Kuntu lotil kurjenja in za večerjo
spekel kar nekaj dobrot, za vegetarijance pa še nekaj malega krompirja.

V nedeljo pa je ekipa Lea, Gašper in Tomi odšla raziskovat v Podgrajski kevder v čereh mladega jamarja.
Tam nad breznom, ki vodi v spodnje dele tega dela jame, se je že dolgo skozi ozko špranjo opazovala
kamrica. Z vso silo so se je lotili in kmalu vstopili v malo kamrico, ki je lepo zasigana, ampak žal tudi tukaj
jama ne gre naprej. Vprašajev za nadaljevanje počasi zmanjkuje. Kje gre jama naprej, se bomo še morali
truditi ugotoviti.
Tilen, Teo in Veles pa so naredili kar nekaj krogov po jami in obiskali mesta, kjer že dolgo nismo bili.
Zunaj pa smo Timi, Marsel in jaz imeli trening vrvne tehnike. Naokrog so nas prišli pozdravit še Alenka z
družino, Uroš pa je sprehajal svoj motor in se zapeljal en krog do Vile Veternice.
Zelo uspešen tabor, ki je minil v najbolj številčni zasedbi, odkar organiziramo prvomajske tabore. Vreme
je bilo po dolgem času lepo sončno, brez dežja. Jamarska hiška pa se je izkazala za vreden trud, saj so
tabori res kakovostni in polni komforta.