Tabor Korošica 2025

Letošnji visokogorski jamarski tabor Korošica smo prestavili na 15. avgust, ko je bil podaljšan vikend.
Odločitev je bila super, saj se je vreme že umirjalo po poletnih nevihtah. Kot vedno, smo šli gor en
vikend prej, da se nese del opreme že prej na planino. Veles, Lea in jaz smo bili v petek zvečer na
Podvežaku. Tam smo se utaborili in počakali na sobotno jutro, ko se nam je pridružil še Gregi. Nesli smo
nekaj hrane in opreme ter v našem skladišču opravili inventuro. Veles je ugotovil, da je v skladišču kar 42
ribjih konzerv in se spraševal, če mogoče nismo podlasice, ampak tjulnji? Medtem, ko se je pregledovalo
skladišče, je Gregi spustil v zrak dron, našo najnovejšo pridobitev za iskanje jam. Hitro je opazil nekaj
vhodov, precej hitreje kot bi jih našli peš.
Pri Kocbekovem domu smo pojedli kosilo, nato pa sva z Gregijem smuknila iskati še nekaj novih jam na
drugem terenu. Dron je hitro lociral 12 vhodov. Ko sva pregledala nekaj vhodov, sva videla, da je nekaj
jam kar zanimivih. Ko sva končala, sem se od Gregija poslovil, saj je šel domov. Jaz pa sem se vrnil do
Kocbekovega doma, kjer sta se Lea in Veles že vrnila s sprehoda, saj sta odšla na Prag in pregledala nekaj
vhodov že znanih jam v okolici Praga.
Naslednji dan smo spakirali in na poti nazaj odšli pomeriti nekaj jam. Prva je bila mala jama z oznako 1-40.

Najdena je bila že na prvih taborih na Korošici, le zabeležili je niso. Nato smo odšli na vrh hriba in
uživali v razgledih, sonce pa je tisti dan pošteno pripekalo. Zmerili smo še manjšo jamo, ki je spominjala
na skledo, po kateri je dobila ime. Gre za enostavno jamo, dolgo 10 metrov. Malo naprej sta bili še dve
brezni. Največje je bilo Kristalka. Takšno ime je dobila, ker si v vhodnem delu lahko opazoval veliko kosov
odlomljene sige. Najbolj zanimivo je bilo to, da so na dnu udornice bile neke oznake oziroma neberljiv
zapis, a se je zaradi taljenja snega vse skupaj podrlo in zaprlo. Na skrajnem robu lijakastega vhoda sva
zlezla še v notranjost jame, kjer se je nekaj notranjih rovov kmalu zaprlo s podorom. Namerili smo 26
metrov dolžine in 8 metrov globine.
Že nekaj metrov stran je bilo drugo brezno. Medtem ko sva z Leo odhajala do vhoda, je Veles med
malico prevrgel in razlil konzervo rib. Tako je jama dobila ime Ribja čorba. Gre za lijakasto brezno,
globoko 8 metrov z nekaj stranskimi deli, v katero lahko prosto zlezemo. Tudi to se je zaprlo s podorom.
Ko smo končali, smo se po brezpotju odpravili do poti. Bilo je prevroče, da bi šli v rušje, zato smo se ga
izogibali, posledično pa preplezali kanal za kanalom. Spoznali smo, da ne bo šlo do poti tako, saj smo
pristali obkroženi z rušjem. Pogumno smo zakorakali vanj, drugega nam ni preostalo. Velesa je Lea vlekla
iz rušja kot mladega mačka, jaz pa sem mu pridržal veje, po katerih se je spuščal v temino šavja. Pošteno
utrujeni smo se končno znašli na poti. Za povratek smo izbrali pot čez Grofov štant. V zadnjih metrih so
nam maline dajale osvežitev, saj nam je zmanjkalo vode. Nismo računali, da se bomo tako dolgo zadržali
in bo sonce tako močno pripekalo. Tako smo pripravili vse za tabor Korošica in izmerili štiri nove jame.

Na tabor Korošica smo že v sredo, 14.8.2025, zvečer krenili Gregi, Lea in jaz. V Lučah smo se dolgo
zadržali, zato smo na planino prišli ob 2. uri zjutraj. Ker je bila topla, jasna in svetla noč, nismo postavljali
šotorov, temveč smo se zavili v spalke in legli kar pod stene. Nahrbtniki so bili zopet pretežki in so nas
izmučili. Ker smo spali pod severno steno, kjer nas jutranje sonce dolgo ni našlo, smo lahko pošteno v
dopoldan potegnili s spancem, dokler nismo pomežikali v čudovit razgled proti ljubljanski kotlini. Nato
smo postavili prijeten tabor na novi lokaciji. Ko sva z Leo pripravljala opremo, je Gregi skočil na sprehod
in javil, da je našel kar nekaj novih vhodov. A te smo pustili za druge dni, saj smo imeli za tisti dan v planu
obiskati Brezno Šubidu. Tam se že nekaj časa trudimo z ožino Kravja vulva na -90 metrih. Šubidu je
simpatično, razgibano brezno, ki je, ko se ga navadiš, prav prijetno. Realno je v jami dovolj dela za dva, jaz pa sem testiral svoje zmogljivosti sedenja na mrazu. Do sedaj je bila to že tretja akcija v tej ožini in
uspelo nam je, da smo se prebili do ovinka. Tam smo odkrili še en ozek ovinek, v katerega je močno
vlekel prepih. Ocenjujemo, da bomo potrebovali še tri akcije, da pridemo do drugega ovinka in upamo,
da se tam rov razširi.
Zvečer nas je ob povratku v taboru že čakal Filip Kuntu, ki nam je skuhal prijetno toplo večerjo. V soboto
zjutraj pa sta na planino prisopihala še brata Brvar. Razdelili smo se v tri skupine. Gregi in Denis sta odšla
v Petkovo jamo pregledat nove dele v Otroškem igrišču. Gre za zelo razgibane in ozke dele. Denis je
komentiral, da bi bilo bolje, če se take jame s takimi deli kar zaprejo. Konec tega dela se prevesi v ozek
rov, ki vodi navzgor, zato se nista odločila za širjenje. Gregi je še povedal, da bi bilo treba preveriti dva
rova takoj pod Zataknjenim Jokerjem. Potencialna sta, ker je nad njima Saševa jama in bi bila povezava
odlična.
Z Amadejem pa sva odšla meriti nove jame, ki jih je Gregi našel na jutranjem sprehodu prvega dne. Najprej sva se ustavila pred dihalnikom. Strašno mrzlo je pihalo iz luknje. Za njim se vidi brezno in prehodni prostor. Nekaj kamnov sem lahko odstranil, a en večji mi je preprečil vstop. Označil sem ga in
šel do Amadeja, ki je tiščal glavo v drugo jamo. Šlo je za jamo, ki je od daleč zgledala kot navadna zajeda,
a ko si prišel bliže, si opazil, da ima na vhodu brezno. Vanj se nisva spustila, saj je pod jamo stena, kjer
brezno najverjetneje pride ven. Ker ima na vhodu okroglo brezno, je Amadeja spominjala na bide, zato je
jama dobila ime Bide. Namerila sva 10 metrov.
Vreme pa ni obetalo – napoved je bila 20 % padavin. Ko sva odšla proti novi jami, je začelo škropiti. Hitro
sva se umaknila do Bideja, nato pa je črni oblak prinesel pravi naliv. Vrnila sva se do novega vhoda, a je
ulilo. Splazila sva se v nizek poševen rov, kjer je bilo zavetje. Ko sva oblekla kombinezone, se je Amadej
prvi spustil po vhodnem rovu, preplezal stopnjo in se z odmikanjem kamnov spustil še nižje. Upala sva,
da bo povezana z dihalnikom, a se je rov končal v zasipu. Namerila sva 15 metrov dolžine in 11 metrov
globine. Poimenovala sva jo Dvajset procentov, po vremenski napovedi.
Nato sva odšla do največjega vhoda z lepim naravnim mostičkom. Gre za večjo udornico, ki jo je Gregi z
dronom opazil že prej. Po prečenju mostička se jama nadaljuje v notranjost. Potrebno je bilo prosto
preplezati 3-metrsko stopnjo, skale pa so bile spolzke kot maslene. Po tem je jama dobila ime Maslenka.
Za stopnjo se je odprl lep rov, na koncu katerega so bile celo karfijolice. Zmerila sva še bližnjo jamo
Kredenca. Najprej je manjši spodmol, ob njem pa rov, v katerega splezamo kot v nekakšen žep z lepim
razgledom na Petkove njive.
Štiri jame sva izmerila in se počasi vrnila v tabor. Zadnja sta se v tabor vrnila Filip in Lea z odličnimi
novicami. Njuna naloga je bila raziskati Saševo jamo. Na poti do jame ju je dobil dež, ki sta ga prevedrila
v Petkovi jami in nato sta se spustila do vhoda. Temeljito sta s pomočjo dimnih palčk pregledala vse
potencialne rove v jami in nekaj teh označila z možici. Nato je Filip v kaminu odkril zanimivo nadaljevanje, ki sta mu sledila in ju je odpeljalo v čisto druge dele jame. Na delu, kjer sta že mislila, da se pa jama zares konča, sta našla kamnito ploščico z napisom DZRJS z datumom 19.6.1960. Nato sta pri preverjanju prepiha v nekaj zagonetenih stranskih rovih odkrila izjemno močan vlek zraka. Zlomila sta se čez nizek skalni zob in odkrila prehod v Čarovniški rov, poimenovan po skali, ki spominja na čarovnika. Filip je odmetal nekaj kamnov, da je lažje sledi Leji in Čarovniški rov ju je pripeljal do večjega brezna, globokega okoli 50 metrov. Najbolj fascinantne so bile ogromne karfijole, prepih pa je bil zelo močan. Filip je rekel, da se v stenah brezna vidi še nekaj podobnih oken. Če je že ta jama tako obsežna, koliko jih je še drugje? Jama gre naprej, a bo potrebnih še veliko raziskav – to so šele začetki odkrivanja Saševe
jame.

V nedeljo smo planirali še nekaj ogledov, a se je vremenska napoved dežja povečala na več kot 20 %,
zato smo pohiteli v dolino. Ravno, ko smo prišli v Luče, se je pošteno ulilo. Kot vedno smo zaključili tabor
v piceriji Lampa. Uspešen tabor, poln novih odkritij, ki nas bodo kmalu spet ponesla v te planine.

Zapisal: Maks Jamski

Foto, video: Maks, Gregi, Lea, Amadej