Na Kalcah
Zopet je prišel čas, da gremo na Kalce. Zbrala se nas je pisana druščina. Janko se je v trgovini čudil, zakaj
kupujem čevapčiče – le kje jih bom pekel? Saj še ni videl hiške.
V petek popoldne smo se Janko, Valerija, Veles in jaz odpravili na pot z željo, da nas ne ujame noč. Kljub
temu smo zadnje metre hodili že v temi. Če greš prvič gor, je na nekaterih delih res bolje, da je tema – da
ne vidiš, kje hodiš.
Za nami je prilomastil Beni, ki je odklenil hiško. Lotili smo se hitrega pospravljanja in kurjenja v peči. Ko
se je pekla že druga runda čevapčičev, sta na hrib prisopihala še Lea in Gregi. In tako smo bili polna
ekipa.
Zjutraj sta Janko in Valerija ostala pri hiški. Valerija je očistila okolico, saj se je že začela zaraščati, Janko
pa je pod steno uredil zajetje za zelo potrebno vodo – tukaj je ni, zato je vsaka kapljica dobrodošla.
Beni in Lea sta se odpravila v Jesensko jamo. Spustila sta se do dela, do koder je trenutno opremljeno.
Plan je bil, da izmerita te dele, ki so se na zadnji akciji opremljali. Prinesla sta tudi nekaj vrvi,
pripravljenih za nadaljnje opremljanje. Šlo jima je odlično. Jamo smo namreč začeli ponovno opremljati
in meriti in do zdaj smo namerili že 423 metrov dolžine in 168 metrov globine. Plan je, da se pride do
mesta, kjer se je starejša generacija kamniških jamarjev ustavila. Tam naj bi voda tekla v razpoko, ki jo bo
treba preveriti. Drugi del jame pa je nad 100-metrskim breznom, kamor so se včasih spuščali jamarji iz
Francije, in ima še nekaj vprašajev.
Iz Jesenske jame sta se vrnila proti večeru. Gregi, Veles in jaz pa smo šli na teren iskat nove jame,
predvsem pa spoznat okolico, saj tu še nismo veliko hodili. Najprej je Gregi z dronom pregledal spodmol
nad Jesensko jamo, ki zna biti zelo zanimiv. Potem nas je pot vodila mimo Jame svete vrvice, kjer smo
začeli pregledovati teren.
Najprej smo opazili manjše brezno. Vanj je prosto zlezel Gregi, nato še Veles. Šlo je za približno 10-
metrsko jamo, ki smo jo poimenovali Sluzko, po sluzi, ki se nabira na stenah vhodnega dela. Jama drugih
posebnosti ni imela.
Nato smo prišli do več vhodov, nekaj jih je Gregi lociral z dronom. Ker pa nismo vedeli, kje točno smo in
če so vhodi že registrirani, smo poklicali Tejo v dolino, ki nas je navigirala in nam povedala, katere jame
so okoli nas. Medtem je Veles odšel na št. 2 – in glej ga zlomka, skoraj se je podelal v 5 metrov globoko
razpoko! Čisto navdušeni smo odmaknili nekaj kamnov in odprla se je jama. Na dnu se nadaljuje v dva
kraka – spodnji se zasuje, zgornjega pa bo treba še pregledati. Zmerili smo jamo, ki jo je Veles
poimenoval Razpoka kako. Ker smo bili izvidnica, smo označili, kar smo videli, z idejo, da se vrnemo
naslednjič.
Na koči je zvečer Beni zakuril tako, da sva se z Gregijem v zgornjih posteljah pograda dobesedno topila
kot maslo na vroči ponvi.
V nedeljo smo pospravili in se odpravili v dolino. Plan je bil, da obiščemo prijaznega možakarja, ki nam je
pokazal vhod v Jamo U kreju. Ta se je odprla med planiranjem travnika, tokrat pa se je odprl nov vhod
med izdelavo gozdne ceste. Med pregledom smo opazili hladen prepih, a je bilo nadaljevanje kar zasuto.
Lea in Veles sta se lotila odkopavanja spodnjega vhoda, saj ima jama dva vhoda. Pokazalo se je
nadaljevanje, vendar smo bili preveč lačni, zato smo si rekli: »Drugič pridemo, saj ni daleč.«
Uspešen vikend – lepo vreme, lepa družba, lepe jame.
Zapisal: Maks Jamski
Foto, video: Maks, Gregi, Janko, Valerija, Beni
