Jamarska ekspedicija na Kubi – 15. – 30.6.2025

V letu 2026 bo naš klub praznoval abrahama in ker bomo naslednje leto zasedeni s pripravami na
slavje, smo se odločili, da gremo še prej na ekspedicijo in ker že imamo nekaj izkušenj, smo se
podali daleč in še dlje. V jesenskem času leta 2024 smo imeli klubski sestanek, na katerem smo
se odločili, da gremo na Kubo. O tej državi smo vedeli, kot verjetno vsi, da ima rum, cigare, Cheja Guevaro in Fidela Castra. Vedeli smo tudi, da je tam polno jam. Takih, karibskih jam. Ker je Kuba čisto drugačen svet kot Evropa in bližnja okolica naše celine, smo poklicali na pomoč Dejana Tonklija, ki prihaja iz Šoštanja. Dejan se opiše: »Sem popotnik. Prepotoval sem že veliko držav, v katerih sem si pridobil veliko izkušenj; tako dobrih kot slabih. Oboje je sestavni element dobrega avanturističnega popotovanja. Na podlagi bogatih izkušenj in na podlagi pridobljenega znanja iz potovanj, že nekaj let ponujam zares drugačen način popotovanja in raziskovanja.«
Hitro je bil za stvar, da nam pomaga izpeljati zadevo. Mislim, da si ob prvem pogovoru ni predstavljal kako je, ko ima ob sebi jamarje, ki imajo vedno polno glavo vprašanj. Kot tudi mi njega nismo jemali resno, ko je povedal, da nas bo odpeljal v čisto drug svet nekaj desetletij nazaj v čas. Na ekspediciji smo obiskali deset jam: Cueva del Ocho (jama Osem), jamski sistem Sao Tome (v sklopu obiska sistema Sao Tome smo obiskali 5 jam) , Cueva de la Vaca, Cueva del Silencio, Cueva del Indio, Cueva de San Miguel ali Palenque de los Cimarrones, diskojama Ayala nad Trinidadom in jama pod slapom Vegas Grande.

Kratek pregled po dnevih:

15.6.2025
Iz Benetk smo v zgodnjih jutranjih urah poleteli do Madrida, od koder smo nato po 9 urah v zraku pristali v Havani, glavnem mestu Kube. Počakali smo taksije. Po nas so prišli avti, ki bi sodili že v muzej, ne na cesto, in z njimi smo se odpeljali do mesta naše namestitve blizu nove Havane. Najprej nas je čakal sprehod do restavracije in že prvo doživljanje kulturnega šoka. Pred nami se je razprostiral svet, v katerem živijo ljudje. Kupi smeti na ulicah, mimo katerih si moral dihati na usta in mladenič, ki iz kupa smeti potegne celo ribo, zavito v stretch-folijo in mu najden zaklad izvabi širok nasmešek na obraz. Skakali smo čez cesto kot kokoši, ki se bojijo za svoje življenje in se umikali redkim avtom, ki imajo zaradi prestižnega statusa seveda prednost pred pešci. Na Kubi pač nima vsak avta. Prednost pred pešci imajo tudi vsa ostala vozila, kot npr. bicitaksi (bicitaxi: nekakšna rikša, kjer voznik poganja kolo, zadaj pa ima klop za tri osebe) ali pa kokostaksi (cocotaxi: podoben indijskemu tuk-tuku oz. motorizirana rikša). Zanimivo,
skirojev pa na Kubi nismo srečali. Večerja v restavraciji, ki je nato postala naša stalnica, je bila čudovita uvertura v svet gurmanskih užitkov, ki so nas spremljali v naslednjih dveh tednih. Natakaric je bilo skoraj več kot gostov, a smo kmalu ugotovili, da imajo prav vse veliko dela. Ena sprašuje, druga si zapisuje.
Tretja bo nato pripravila pijačo za šankom. Ko so vse tri natakarice staknile glave in pogledovale proti naši mizi, nam je postalo jasno, da je čas, da se sprostimo in se prepustimo tempu, ki je tukaj nekaj prestav nižji.

16.6.2025

Jutro se je pričelo z zanimivim zajtrkom v bližnjem hotelu, kjer je kava imela videz kot voda iz pralnega stroja. Okus je bil mogoče malo boljši od videza. Ker ni bilo skodelic za kavo, smo si jo natočili kar v kelihe za sok. Zraven pa dva toasta, ena oliva, jajčka in rezina klobase. Zelo zanimivo. Nato smo se z istimi taksiji kot prejšnji dan odpeljali na peščeno plažo, na katero hodijo domačini. Okušali smo karibsko morje, v katerem se sploh nisi mogel osvežiti, saj je bilo toplo kot voda v okroglem masažnem whirpoolu v termah. Prepustili smo se božanju sončnih žarkov, ki so nas opekli kot pozabljeno pečenko v pečici. Kljub mazanju s kremo smo že drugi dan bili močno opečeni, zaupali smo namreč senci nad našimi ležalniki, nismo pa računali na odboj sončnih žarkov od peska. Domorodci so kot po tekočem traku prihajali mimo nas in ponujali vse mogoče: kokose za 1,5 € z belim rumom ali pa brez; majhne zelene sadeže v grozdih na vejah z imenom Mamoncillo (šp. mamoncillo, na Kubi tudi “mamoncillo criollo”, ima sočno, prozorno oranžno meso, ki ga posrkaš iz lupine, okus je kiselkast); sončna očala; klobuke; kokice. Mimo so prišli tudi glasbeniki, ki so sicer igrali iz srca, ampak na koncu še vedno za denar.
Dobro pečeni smo šli zvečer v Havani v isto restavracijo kot včeraj. Tokrat je že nekaj jedi manjkalo, saj smo jih dan prej pojedli; osebje se je zamenjalo, hitrost strežbe pa je ostala ista. Nam vidno ekipo restavracije so sestavljali vratar na vhodu (ki odpira vrata), nekakšen šef strežbe in po 5 natakarjev. Vsi skupaj so enako učinkoviti kot pri nas, ko je en natakar in en kuhar.

17.6.2025
Premik na podeželje, v Viñales. Ime Viñales izhaja iz španske besede “viña”, ki pomeni trta ali vinograd, saj je območje sprva poznano po gojenju vinske trte in drugih polj (zaradi specifične klime se to ni izšlo). Po drugi razlagi ime izhaja iz imena španske družine Viñales, ki naj bi bila med prvimi naseljenci tega območja v kolonialnem času. Družina je imela plantaže in kmetije, ob katerih je nastalo ime za celotno dolino in mesto. Do tja je 186 km po tripasovni avtocesti, ki si jo delijo tudi kolesarji, pešci, konjske in volovske vprege, viličarji itd… Tu smo začeli spoznavati naravo in prvi občutek, v kakšen svet smo pravzaprav prišli, prestolnice so namreč vedno varljive in poglavja zase. Ob cesti smo se ustavili na »fast foodu« kot na nekakšnem kubanskem McDonaldsu. Možakar je v na pol prerezanem plehnatem sodu pekel zadnjo taco od prašiča, od katere je nastrgal meso in ga dal v kruh. To je bilo fantastično dobro. Prvič smo jedli tako dobrega prašiča. Imeli so še ohlajeno pijačo, res skromno ampak bombastično. Ob cesti so prodajali tudi mango, na katerega so navalili naši vegetarijanci in domorodci šoferji, ki imajo kar s sabo namensko krpico, v katero so si brisali roke, po katerih jim je do komolcev tekel sok sočnih mangov. Mango se na Kubi je tako zrel, da bi ga pri nas prodajali le še na oddelku sadja za predelavo. Ta mango je sladek, aromatičen, sočen in okusen. Olup se prereže in kar s prsti potegne stran, nato pa ugrizneš vanj kot v jabolko. Nekatere sorte so bolj nitkaste, druge pa čisto nič. Po cca. 3 urah vožnje smo prišli v Viñales. Viñales je majhno mestece in slikovita dolina v provinci Pinar del Río na zahodu Kube. Obdana je z mogotami, apnenčastimi osamelci, ki kot ogromni zeleni otoki štrlijo iz rdeče zemlje in dajejo pokrajini pravljičen videz.

Zaradi edinstvene naravne lepote in bogate kulturne dediščine je Viñales od leta 1999 uvrščen na
Unescov seznam svetovne dediščine. Dolina je znana po tobačnih plantažah, saj tu pridelujejo najboljši kubanski tobak, iz katerega nastajajo slovite cigare. Narava v Viñalesu ponuja nešteto možnosti za raziskovanje. Zato smo imeli tu plan obiskati jame, saj je tudi jamski turizem zelo razvit in smo si lahko obetali najti jamarja, ki nas bo peljal v nekaj neturističnih jam. Samo mestece Viñales je majhno, prijazno in umirjeno. Pritlične hišice v pastelnih barvah z barvnimi okenci, domačini, ki ponujajo nastanitve v t. i. casas particulares, ter prijetne uličice dajejo občutek domačnosti in sproščenosti. V nasprotju s hrupno in živahno Havano se tu življenje odvija počasneje, obiskovalec pa lahko začuti pravo podeželsko Kubo, kjer narava in tradicija ostajata v ospredju.

18.6.2025
Ta dan smo odšli v Cueva del Ocho – Jama osem, ki je ime dobila po obliki vhoda, ki spominja na številko 8. S starodobniki smo se odpeljali skozi dolino Dos Hermanos, ki jo tvorita dve mogoti, po makadamski cesti do osamljene kmetije, v kateri živi ostareli par in še starejša mati. Od tam do jame smo se skupaj z našimi vodniki domačini prebijali skozi gosto džunglo doline Viñales. Pot ni bila vedno jasna, vsak korak je zahteval delo domačina, ki je z mačeto utiral pot med visokim grmičevjem in debelimi lianami. Ob poti smo opazili tudi nadvse zanimivo rastlino Mimosa pudica ali sramežljiva mimoza, ki je znana po tem, da se ob dotiku takoj zloži – njeni listi se zaprejo kot majhna čudežna roka narave. V jamo smo vstopili po leseni brvi in nato po vegasti lestvi v veliki kanal. Tam smo se počasi spustili do vode, ki nam je zaprla prehod v nadaljevanje. Na Kubo smo namreč prišli junija, ko vreme že počasi prehaja v deževno dobo, kar
smo tudi občutili, saj je skoraj vsak dan za kakšno uro lilo kot iz škafa. Zanimivo, da nas dež nikoli ni zmotil, temveč je vedno prinesel dobrodošlo ohladitev in je spral umazanijo in neprijetne vonjave iz cest. Zaradi vznikajoče deževne dobe pa je bil zaprt prehod v nadaljevanje naše jame, zato smo se vrnili skozi džunglo, kjer smo se pri našem vodiču najedli mangotov, ki jih je sveže nabral z drevesa. Z ostanki smo nahranili dva majhna pujska in nekaj majhnih kokoši. Na Kubi živali vzrejajo prosto in to je res prosta reja v pravem pomenu besede – pujsi prosto tekajo kot kakšni potepuški psi, kokoši pa se sprehajajo po zelenicah pred bloki Vinalesa.
Zanimivo je, da so vse živali nekako pomanjšane. Pujsi so veliki kot nek srednje velik pes, tudi kokoške so kot nekakšne mladice. Morda pa so tiste bolj rejene že vse pojedli! Vendar so takšni pritlikavi tudi golobi in vrane, celo potepuški psi so bolj majhni. Imeli smo res lep dan, kjer smo izkusili džunglo in naredili prvi stik s kraškim svetom na Kubi. Nato smo se vrnili do naše nastanitve, kjer jih je nekaj že zaplavalo v bazen pri naših apartmajih in so med tunkanjem zaužili vodo, ki je bila v bazenu verjetno že nekaj let in jo pri življenju držijo z večjimi količinami klora. Celo noč so fino driskali in motili nočni mir.

19.6.2025
Ogled Cueva São Tomé (jama sv. Tomaža), znana tudi kot Gran Caverna de Santo Tomás, ki je največji jamski sistem na Kubi. Nahaja se približno 20 km zahodno od Viñalesa, v vasi El Moncada, in je del nacionalnega parka Viñales. Sistem obsega več kot 46 km galerij v osmih nivojih, od katerih je približno 1 km urejen za turistični obisk. Nam je Dejan uredil ogled 7 km jame, seveda neturističnih delov. Pričakal nas je vodič, sicer jamar, ki nas je bil pripravljen odpeljati skozi jamo. Jamski sistem sv. Tomaža je nastal zaradi delovanja podzemnih rek in drugih kraških procesov. Notranjost jame krasijo impresivni stalaktiti in stalagmiti, podzemni bazeni in druge zanimive sigove, pa tudi kamnite formacije. Obiskovalci lahko občudujejo tudi helektite, tanke in občutljive formacije, ki rastejo v različnih smereh zaradi posebnih fizikalnih pogojev. Jama ima bogato zgodovino. Med drugim je bila zatočišče cimarronov, pobeglih
sužnjev, ki so se umaknili iz plantaž sladkornega trsa. V jami so našli tudi paleolitske jamske poslikave, ki pričajo o prisotnosti avtohtonih prebivalcev. Ena izmed značilnosti je tudi Hoyo de Fanía, naravna depresija v jami, ki je bila nekdaj pomembno naselje za cimarrone (beseda cimarron označuje pobeglega sužnja v času kolonializma, še posebej v Latinski Ameriki in Karibih, vključno s Kubo; ti sužnji so delali na plantažah sladkornega trsa, tobaka in kavčevih poljih, a so tisti, ki so pobegnili in se umaknili v težko dostopne gozdove, gore ali jame, postali cimarroni, pogosto ustvarjali samostojne skupnosti, ki so živele od lova, nabiranja in omejenega kmetovanja, včasih pa izvajali tudi napade na plantaže, pri čemer so jame, kot je jama sv. Tomaža, služile kot varno zavetje pred lovci na sužnje in kolonialnimi oblastmi.)
V sami jami smo videli ogromno živali; rakovice v vodi, endemično žabo, škorpijone, pajke, kačo strupenjačo, srečali smo kolonijo netopirjev. Kar nekajkrat smo prišli iz jame na plan sredi džungle in nato skozi džunglo spet naprej v jamo. Koliko vhodov in izhodov ima jama že skoraj nismo več šteli. Najbolj pa smo se razveselili vode na koncu jame. Kopanje v topli vodi v še bolj topli jami je res lepa izkušnja. Ta jama je bila vrh naše ekspedicije, tu smo doživeli, kar smo želeli spoznati: tropsko jamo. In to nam je v tej jami uspelo.

20.06.2025
Ker je jahanje konjev v Viñalesu zelo znamenito, smo se tudi mi poslužili te usluge. Večina je odšla s konji do jame Cueva de silencio, v kateri so se zopet lahko kopali v podzemni reki na koncu jame. Med ježo na poti so se ustavili na plantaži tobaka, kjer so spoznali vzgojo tobaka in kave ter izdelavo cigar. Na Kubi pridelujejo dve vrsti kave: arabica in robusta, ogledali smo si tudi rastlino kavovca in plodove – zrnje kave na njem. Tam je možakar na ognju v plehnati posodi pražil kavo, da je dišalo naokrog. Ogledali smo si tudi rastlino tobakovca, ki pa je ena sama sorta. Vse cigare, od nacenejših do tistih najbolj prestižnih, zrastejo na isti rastlini.
Kakovost tobaka je namreč odvisna od lege – višine listov tobaka na rastlini. Ko so listi dozoreli, jih poberejo in obesijo v sušilnice, kjer se počasi sušijo, dokler ne dosežejo pravega vonja in teksture. Nato sledi proces fermentacije in razvrščanja listov po kakovosti. Obiskali smo tudi delavnice, kjer iz teh listov zvijajo cigare – mojstri, znani kot torcedores, izberejo pravi list za ovijač, preostale liste nasekljajo in jih previdno zvijejo v ročno izdelane cigare, ki so natančno tehtane, pravilno stisnjene in pripravljene za sušenje. Ob opazovanju celotnega procesa smo začutili, koliko truda, znanja in ljubezni je vloženega v vsako cigaro. Vonj svežih listov, tišina plantaž in pozorni pogledi mojstrov so ustvarili občutek, da smo priča resnični umetnosti kubanskega tobaka. Marta, Janko in jaz pa smo odšli skozi jamo Cueva de la Vaca, ki je nekakšen skozenjc, in smo peš prišli v to dolino, po kateri so se preostali podili s konji. Občudovanje plantaž tobaka, malange (malanga je na Kubi široko uporabljana gomoljnica, ki po okusu spominja na krompir) in sladkornega trsa, rdeča zemlja in mogote, ki kot speči konji velikani štrlijo iz te zemlje, res zanimiva dolina in pravljična pokrajina. Avto je tukaj redka dobrina, pred hišo je ponavadi
parkiran konj, ki ga zajahaš ali vprežeš, ko se odpraviš na pot.

21.06.2025
Dejan nas je zopet želel peljati za ves dan na plažo, ampak smo se mu uprli kot včasih tukajšnji sužnji na plantažah. Da rajši zbežimo v jamo, saj smo si še vedno lizali rane oz. pordelo kožo izpred petih dni. Tako smo naredili kompromis. Dopoldne jame in šele nato plaža. Obiskali smo dve jami; Cueva del Indio in Cueva de San Miguel. Prva je imela zelo lepo urejen sprejemni center. Cueva del Indio ni le naravna znamenitost – njena zgodovina sega v čas predkolumbovskih prebivalcev, saj so arheologi odkrili dokaze o prisotnosti domorodnih ljudstev, ki so v jami iskala zavetje in opravljala rituale. Pred vstopom so nas čakali indijanci, ki so dajali prvotni vtis. Zelo lepo. Nato smo vstopili v jamo in po betonski poti nadaljevali do pomola, kjer smo počakali na motorni čoln, ki nas bo zapeljal po podzemni reki po veliki dvorani in skozi drugi vhod ven v zunanji del reke. Med čakanjem na čoln smo lahko občudovali lampenfloro, ki se bogato razrašča pod lučmi in vonjali mešanico izpušnih plinov od čolna in cigaretnega dima, ki se je valil od obiskovalcev. Varstvo jam je drugotnega pomena, na prvem mestu je trženje. Vodni kanal je nivo reke dvignil, ko so zunaj naredili zajezitev. Čolnar nam je pokazal raznolike oblike, ki jih je našel v sigovih tvorbah na stenah velike dvorane. Skoraj na vsakem mestu se je kaj skrivalo: obraz, Indijanec, slon, angelček, krokodil itd…
Cueva de San Miguel (jama sv. Mihaela) je v vhodnem delu skrivala velik lokal, kateremu nudi streho. Tam smo vstopili v jamo, ki je kot nekakšen skozenjc. V lepem kanalu smo prečili jamo na drugo stran. Tam sta nas pričakala potomca afriških sužnjev, ki sta z ritmičnim bobnanjem in energičnimi plesnimi gibi prikazovala dediščino cimarronov ter ohranjala kulturno zgodovino, hkrati pa obiskovalcem približala zgodbe in ritme afriške Kube. Nato pa dolga pot do prelepe plaže Cayo Jutias, na kateri smo se naužili turkiznega karibskega morja, v katerega mangrovi stegujejo svoje dolge prste. Na poti smo videli tudi ogromen dnevni kop, ki naj bi bil v lasti vseh drugih, le od domačinov ne. Po koncu smo se še ustavili pri popisani steni z imenom Mural de la Prehistoria. Osupljiva poslikava prazgodovinskih podob je naslikana na steni mogote Pita v gorovju Sierra de los Órganos, 4 km zahodno od mesta Viñales. Delo na čudoviti prazgodovinski poslikavi se je začelo leta 1961 po načrtih Leovigilda Gonzáleza Morilla , ki je svoje znanje
pridobil predvsem iz naukov znanega umetnika Diega Rivere. Poslikava je dolga 120 m in je ena največjih slik na prostem na svetu, za dokončanje pa so bile potrebne štiri leta. Pred začetkom dela so kamen oprali in pripravili, da bi preprečili erozijo, ki bi poškodovala barvo. Nato so ga s čopičem poslikali in prikazali pokrajino, v kateri so poleg ljudi tudi dinozavri, polži in velikanski morski plazilci. Namen je predstaviti evolucijski proces življenja z umetnikovega vidika.

22.6.2025
Zapustili smo Viñales, ki je bil eden najboljših kotičkov Kube. Mestece smo hitro spoznali in nekako je bil čas, da gremo naprej. Čeprav se nam je kasneje kar malo tožilo po tem mestu. Odšli smo na 500 km dolgo pot vse nazaj mimo Havane in še naprej v Trinidad. Je eno najbolje ohranjenih kolonialnih mest na Kubi in uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine. Nahaja se na jugu otoka, blizu karibskega morja, in je znano po svojih tlakovanih ulicah, pastelnih hišah z rdečimi strešniki ter živahnem mestnem trgu Plaza Mayor. Mesto je bilo ustanovljeno v 16. stoletju in je v 18. stoletju doživelo razcvet zaradi plantaž sladkornega trsa. Ohranila se je bogata arhitektura kolonialnega obdobja – cerkve, muzeji in mestne palače pričajo o bogastvu tistega časa. Dandanes je od tistega blišča ostalo bolj malo. Ulice so narejene tako, da po sredini poteka kanal, v katerega domačini mečejo smeti. Kanal vodi do nekakšnih mrež, ki prefiltrirajo večje smeti. Ko pride naliv, voda odplakne smeti in umazanijo in so ulice zopet čiste, dotlej pa le previdno slalom med pasjimi dreki in smetmi.

23.6.2025
Ta dan smo imeli plan, da štopamo do Valle de los Ingenios do posesti Manaca Iznaga. Valle de los Ingenios ali Dolina sladkornih mlinov je niz treh med seboj povezanih dolin, približno 12 kilometrov izven Trinidada. Tri doline, San Luis, Santa Rosa in Meyer, so bile središče za proizvodnjo sladkorja od konca 18. stoletja do konca 19. stoletja. Na vrhuncu industrije na Kubi je v treh dolinah delovalo več kot petdeset mlinov za sladkorni trs, v mlinih in na plantažah sladkornega trsa, ki so jih obdajale, pa je delalo več kot 30.000 sužnjev. Proizvodnja sladkorja je bila pomembna panoga za Kubo že od najzgodnejše naselitve Špancev, ki so leta 1512 na otok prinesli sladkorni trs, trgovina s tem blagom pa je obogatila Trinidad in okolico. Otok je postal največji svetovni proizvajalec sladkorja v poznem 18. in 19. stoletju, ko je bila proizvodnja sladkorja glavna panoga. Podnebje in tla so bila idealna za gojenje sladkornega trsa, dobra
pristanišča in notranje povezave pa so olajšale prevoz in izvoz rafiniranega sladkorja. Da bi preprečili kvarjenje sladkorja, je bil potreben hiter prevoz, zato je bila konec osemdesetih let 19. stoletja skozi dolino položena posebna železniška proga, ki je povezala Valle de los Ingenios s Trinidadom in pristaniščem v Casildi, 6 km od Trinidada, na obali. Železnica je pred kratkimpropadla, ker mostovi niso več varni.

Ustavil nam je avtobus, ki vozi po navdihu, ne po voznem redu. Na posesti Manaca Iznaga smo občudovali stolp, s katerega so nadzirali sužnje. Sedaj ni veliko za videti, večina objektov je propadlo, obnova pa gre počasi. Sedaj ljudje pred posestvom želijo zaslužiti s prodajo tradicionalnih oblačil in lokalnih izdelkov. Prodajalcev se otepaš kot krava muh z repom. Zvečer pa smo spoznali najbolj odštekano jamo na ekspediciji, ki je preoblikovana v diskoteko z imenom Ayala. Gre za jamo vrh hriba nad mestom, ki je ime dobila po Carlosu »Coco« Ayala, ki se je v tej jami konec 19. stoletja skrival pred roko pravice. Vhod v jamo se po stopnicah spušča navzdol, nakar prideš na križišče. Ena pot vodi na WC, druga pa na plesišča. Jama ima dve plesišči, zajedo s šankom, DJ pa je skrit v kaminu. Glede na to, da vsake toliko časa lahko beremo vest o porušitvi ali požaru v diskoteki, ki so v državah tretjega sveta pogosto v raznih opuščenih objektih vprašljive varnosti, je diskoteka v jami pravzaprav kar dobra pogruntavščina.
Statično je varna in do porušitve zagotovo ne bo prišlo, do požara večjega obsega prav tako ne, prepih oz. ventilacija je odlična. Tveganje tako predstavlja samo človeški faktor, ki pa je brezmejen, kot vesolje, je rekel Einstein.

24.06.2025
Izlet v Santa Claro. Gre za eno pomembnejših mest na Kubi. Santa Clara, ustanovljena leta 1689
kot pribežališče družin iz Remediosa, ki so bežale pred piratskimi napadi, danes velja za srce centralne Kube, peto največje mesto na otoku, kjer se ob koralni zemlji in hribovitem obrobju srečujeta kolonialna arhitektura in revolucionarna zgodovina. Mesto je predvsem zaznamovala zmaga Che Guevare v zadnji bitki leta 1958, ko je s svojimi tovariši porazil Batistove enote, kar je danes ovekovečeno z njegovim mavzolejem in bronastim kipom. Tam smo lahko pogledali njegovo življenjsko pot, izvedeli veliko o kubanski revoluciji in vstopili v grob, kjer je pokopan skupaj s svojimi tovariši. Energija v grobu Cheja Guevare je neverjetno močna. Prostor ima nizek lesen strop in pridušeno svetlobo, stene so kamnite. Na vsakem grobu je pripet svež rdeč nagelj, ki jih uslužbenke vsako jutro menjajo. Edino na Chejevem grobu žari zvezdica. Na koncu prostora gori večni ogenj revolucije, za njim pa je tropski vrt. Nato smo si ogledali še Santa Claro. Eni smo odšli v center mesta peš, drugi pa s kočijo, saj konj je tu še vedno zelo
pomembno prevozno sredstvo.

25.06.2025
Ta dan je Dejan splaniral pohod v džunglo kopanje pod slapom Vegas Grande, kjer je za njim jama. Tako smo najeli ruski tovornjak, ki nas je iz Trindada odpeljal 25 km daleč v hriboviti svet nacionalnega parka Topes de Collantes. Na poti smo se ustavili na razgledni točki, nato pa še v informacijskem centru. Nad njim se je dvigal mogočen hotel Kurhotel Escambray. Namreč po vožnji strmo navzgor in malo dol po džungli, kjer ni bilo veliko živih duš je ta kompleks totalno zmešal um. Kako? Namreč vse je urejeno v nulo in ta ogromni hotel, ki nudi eko turizem in se nahaja v osrčju gorovja Guamuhaya. Ta objekt je del zdravstvenega in naravnega turističnega kompleksa Topes de Collantes, območja z visoko ekološko vrednostjo. S specializiranimi storitvami, udobno nastanitvijo in raznoliko ponudbo zabave si Kurhotel Escambray prizadeva postati priljubljena destinacija za tiste, ki iščejo poživitev sredi edinstvenega naravnega okolja.
Kompleks ponuja objekte, osredotočene na telesno regeneracijo, v idealnih pogojih, ki vključujejo okolje brez onesnaževanja, hladno podnebje in infrastrukturo, zasnovano tako, da obiskovalcem zagotavlja celovito sproščujočo izkušnjo. Kombinacija medicinske rehabilitacije z rekreacijskimi aktivnostmi na prostem privablja tako kubanske kot tuje turiste, zaradi česar je Kurhotel Escambray privlačna možnost za ljubitelje ekoturizma. Ko smo se načudili, smo se odpeljal malo nazaj, kjer smo odšli po peš poti v džunglo. Zanimivo, da v teh džunglah rastejo tudi mahagonijeva drevesa. Preden smo se spustili do slapa, smo naleteli na mali gostinski vrtiček s skromno ponudbo, a ravno dovolj, da odžeja pohodnika, zopet čisto presenečenje. Nato pa po strmi poti skozi jamo naprej in vse do slapu, kjer smo se z veseljem pometali v vodo, ki je bila prijetno topla in čista. In še jama za slapom je bila res zanimiva. V tej okolici je več takšnih slapov, nekaj jih oglašujejo in so urejeni s potmi za ogled.

26.06.2025
Ta dan smo se vrnili v Havano. Zapustili smo prelepo naravo in se vrnili v glavno mesto, ki je res katastrofalno. Ob vrnitvi smo se namenili, da se sprehodimo do trga, kjer so se začele najbolj množične demonstracije v času revolucije Plaza de la Revolución. Tu nam je Dejan predstavil življenje Fidela Castra, kateremu na Kubi ne boste videli postavljenih kipov in velikih podob, saj je rekel, da je deloval za ljudi, ne za večno slavo. Tudi pokopan je na skromnem grobu. Na Plaza de la Revolución stoji tudi znameniti velikanski spomenik Joséju Martiju ter ministrske stavbe z velikimi podobami Cheja Guevare (“Hasta la victoria siempre”) in Camila Cienfuegosa. José Martí je bil pesnik, pisatelj in narodni junak Kube, ki je s svojim delom in političnim udejstvovanjem postal simbol boja proti španski kolonialni oblasti, zato danes na osrednjem trgu v Havani, Plaza de la Revolución, stoji mogočen spomenik z 142 metrov visokim stolpom v obliki zvezde in veliko marmorno skulpturo, ki čuva prostor, kjer se odvijajo največji politični
govori in množični shodi. Fidel Castro (1926–2016) je bil kubanski revolucionar in politik, ki je leta 1959 po uspešni gverilski vojni zrušil diktatorja Batisto. Rodil se je v premožni družini, študiral pravo v Havani in že kot študent vstopil v politični aktivizem. Kot vodja gibanja 26. julija je skupaj s Che Guevaro in drugimi v gorovju Sierra Maestra sprožil upor, ki je prerasel v revolucijo. Po prevzemu oblasti je uvedel socialistični sistem, nacionaliziral gospodarstvo in se zavezal Sovjetski zvezi, kar je privedlo tudi do kubanske raketne krize. Vladal je skoraj pol stoletja, vse do leta 2008, ko je oblast predal bratu Raúlu, ostal pa je ena najbolj prepoznavnih in spornih osebnosti 20. stoletja.

27.6.2025
Ta dan je bil plan obiskati staro Havano in tovarno cigar. V tovarni cigar smo spoznali njihovo delo. Delavci delajo normalno 8 ur imajo proste vikende, ampak kljub temu se ljudje rajši pridejo v tovarno zgolj priučiti in na črnem trgu poskusijo sami prodajati cigare, ki jih doma izdelujejo iz vsega možnega, če je potrebno tudi iz bananinih listov, samo, da proda in nategne turista. Že pred tovarno se je vsul kup prodajalcev cigar črnega trga, ki si se jih komaj otepal. Nato smo prišli do El Capitolio uradno Capitolio Nacional, ki je ena najbolj prepoznavnih stavb na Kubi, ki stoji v središču glavnega mesta. Zgrajen je bil leta 1929 po naročilu tedanjega predsednika Gerarda Machada in po vzoru Kapitola v Washingtonu. Sprva je služil kot sedež kubanskega kongresa, po revoluciji pa je postal dom Kubanske akademije znanosti in kasneje Narodne knjižnice znanosti in tehnike. Od leta 2013 je ponovno namenjen kubanskemu parlamentu (Asamblea Nacional del Poder Popular). Stavba je znana po kupoli, visoki 62 metrov, ki je bila
ob gradnji celo višja od tiste v Washington. V notranjosti se nahaja znamenita bronasta skulptura La Estatua de la República, tretja največja kiparska upodobitev človeka v prostoru na svetu. Zopet presenečenje, ki ga ni lahko razumeti. Nato pa v staro Havano. Tu so se ljudje na nas zvalili kot kamni na melišču. Brez mej, fehtanje, ponujanje nepotrebnih stvari. Zasenčili so staro Havano. Želeli smo samo čimprej stran od te bede in gneče.

Nato smo se zopet podali v ulice bede in v največji bedni ulici smo odšli v gostilno, kjer bi naj jedel Barack Obama. In zopet je Dejan dobil servis vprašanj. Kako je možno, da tako lepa, uglajena gostilna stoji v največji bedni ulici? Nikakor ne bi sam sploh zataval na to ulico, saj zgleda »luba gela«, ko že samo prideš
blizu. In Dejan nas je samo gledal, kako naj odgovori. Najrajši bi poklical Obamo in ga kar vprašal, zakaj za vraga in kako za vraga si šel jest v to gostilno. Ja, Kuba te lahko s temi kontrasti tako vrže iz tira, da imaš občutek da ti v glavi meče že ven hladilno tekočino.

28.6.2025
Smo imeli bolj sproščeni dan. Eni so odšli v botančni vrt, drugi smo urejali zadeve z ukradenim telefonom in Leo, ki je padla na zobe, ko je želela uloviti urnega mladeniča afriškega porekla hitrih rok in še hitrejših nog. Spoznala je policijsko postajo in centralno bolnišnico, ki bi bila na sobotno jutro čisto prazna, če ne bi v njej v eni prazni ambulanti bil en star, zguljen stol, pisalna miza in en zdravnik, ki se je začudil, da ni s sabo prinesla kakšen povoj in razkužilo, saj ji ni imel ponuditi ničesar. Razen papirje. Papirje je rad izpolnil in natančno popisal vse poškodbe. Ker je Lea potrebovala kopijo zdravniškega zapisnika, je o tem povprašala na policijski postaji. Med njenim poizvedovanjem se je vrnila v preiskovalno pisarno, kjer je mlada policijska prebudila drugo uslužbenko, ki je popoldne po težkem delu na terenu utrujeno zadremala kar za mizo. Kopije zapisnika pa ni dobila, saj bodisi sploh nimajo fotokopirca ali pa ni delal zaradi redukcij elektrike, kdo bi vedel. Edini spomin je tako fotografija zapisnika na telefonu. Tako smo
nehote še spoznali te stvari, ki niso najbolj znane o Kubi.

29.6.2025
Ta dan smo se pripravljali na odhod na letališče. Nekateri smo še izkoristili toliko časa, da smo odšli do naravoslovnega muzeja. Sem spraševal Dejana, če je v Havani kakšen zgodovinski ali arheološki muzej in se je samo smejal in mi zaželel veliko sreče. Večina muzejev je za časa revolucije. Dobiš občutek, da se je življenje človeka na Kubi začelo z revolucijo, prej pa je bila tema. Ampak kljub temu smo spoznali drugo plat Havane, tisto, ki jo prikazujejo turistične agencije. Ob tem muzeju je trg, kjer so bili turisti skupaj s svojimi vodiči. Trg je bil lep, očiščen in tudi domačinov, ki bi prosjačili, ni bilo. Tu so na ulici igrali in bili tisti veseli Kubanci, ki nam jih prodajajo agencije. Le tri ulice stran pa si zopet vstopil v bedo Havane. Če bom še kdaj zavil na Kubo, čimprej na podeželje, tam se še trudijo ostati ljudje.
Pokukali smo v razpad sistema, doživeli tudi bedo Kubancev, ampak kljub vsemu nam bodo ostale v spominu lepe stvari, jedli smo ogromno svežega sadja, občudovali čudežno naravo… Hvala Dejan za vso potrpežljivost in da smo lahko doživeli pravo Kubo. Naj ponovim zahvalo:
»Želeli bi se zahvaliti našemu vodiču, šoštanjčanu Dejanu Tonkliju. Dejan je že v rani mladosti imel stike z našim klubom in obiskal je nekaj jam. Zato je sprejel izziv in nas odpeljal na Karibe. Mogoče je to bila njegova najbolj nepredvidljiva odločitev. Kljub njegovim opozorilom, da bomo trčili v čisto drugi svet, smo ga jemali preveč z levo roko. Spoznali smo popolnoma drugačen kras s čisto drugačno naravo in ljudmi, ki svet dojemajo čisto drugače, kot mi. Hvala Dejan za potrpežljivost in sprejemanje naših muh in želja, ki si jim vedno ustregel. Jamarji imamo vedno milijon vprašanj – zakaj, kako, kdaj itd… V deželi Kuba smo jih imeli nešteto in Dejan, ti si moral krmariti v tem konglomeratu posebnih ljudi in iskati odgovore. Hvala iz srca. Ko Dejan pozabiš, da smo ti glodalci dva tedna skakali po podstrešju, pa švignemo zopet nekam
tja daleč čez ocean iskati drugačen svet. ». Hvala tudi občini Šoštanj, da je podprla jamarsko eskpedicijo na Kubo.

JAMARSKA EKSPEDICIJA NA KUBI ZAPIS MARTE SVETINE
V tem sicer doma najlepšem mesecu juniju, sem se priključila odpravi Šaleškega Jamarskega kluba podlasica iz Topolšice, ki se je letos odpravil raziskovat kraške pojave na daljno Kubo. Kuba je ena od dežel, ki so me od vedno privlačile, pa ne vem zakaj. Morda zaradi njihovega slovesa zadnje komunistične države ali zaradi cigar havank, morda pa zaradi mnogih filmov, ki sem jih gledala o Kubi kot otrok. Vedno sem o Kubi imela vtis mogočne in čarobne dežele.

V glavnem v soboto, točno ob pol noči so me kolegi jamarji pobrali s kombijem v Nazarju in smo odrajžali
na kar 22 ur dolgo potovanje iz letališča v Benetkah v Madrid in od tam v Havano. Pot je bila seveda naporna, še posebej po tem, ko me je par dni prej močno bolel zob in sem bila vsakodnevna obiskovalka
zobozdravnikov.
Že sam prihod na letališče v Havani je bil pospremljen z izpadom elektrike, ki je bil pozdravljen z gromkim aplavzom potnikov, saj je naznanil, da smo na Kubi. Namreč na Kubi je stalno pomankanje elektrike (imajo jo samo 2 uri na dan, česar pa turisti v hotelih ne vedo, saj so obdarjeni z razkošjem generatorjev). Osebja na prehodu, ki poleg kamer preverja potnike, je kot listja in solate. Pregledi pa si vrstijo en za drugim, najprej za vizo 2x in nato zelo poostrena osebna identifikacija. Pregled prtljage in telesa je sploh cvetka “prijaznosti”, pa še na koncu preverjanje identičnosti prtljage, spet dvakrat. Prijaznost jim ni ravno vrlina, ampak kdo bi to od carinikov sploh pričakoval.
Že takoj po prihodu nas je pozdravila tropska nevihta z obilico dežja in valom vročega zraka, ki se je prav
prilegel po klimatskih napravah na letalu. Še eno skupinsko jamarsko fotografijo smo napravili pred
letališčem in se v hipu soočili z ležernostjo tempa življenja na tem karibskem otoku. Kuba je zaradi embarga iz mondene španska kolonialna dežela nastala revna socialistična država, z željo mladih po begu za kruhom v tujino. Ima 11 mio prebivalcev, v glavnem mestu Havana pa 2 mio. Na predelu Havane, kjer smo se nastanili, je bila ena sama revščina. Ljudje živijo v enoprostornih čumnatah, kjer imajo vse, ter dneve preživljajo vsak po svoje z minimalnim prihodkom. Če je 50 eur plača zdravnika na mesec, si ne predstavljam, kako živijo drugi s par evri na mesec. A se znajdejo, prodajajo na ulici turistom hrano in razne drobnarije. Sicer pa ni trgovin ali pa v njih prodajajo vodo in še kaj. Tukaj ugotavljamo, da smo čisto zares pri nas zelo razvajeni. Uradno je menjava 1 eura 40 za njihovo valuto peso, na črnem trgu med ljudmi pa desetkrat več. Zato je bilo za nas življenje na Kubi zelo poceni.
V Havani ljudje nimajo nič in so veseli vsakih ostankov hrane iz restavraciji. To velja za glavno mesto, ki
se mi zdi kot geto, kamor pa Kubanci težijo zaradi želje po boljšem življenju. Na podeželju v Vinallesu,
kamor smo se odpeljali po dveh dneh, je precej boljše življenje, čeprav seveda še vedno zelo skromno.
Zaradi gospodarske blokade so Kubanci bili prisiljeni ohraniti star vozni park z živimi veterani različnih
živahnih barv. Toliko starih Lad kot smo jih videli tukaj na cestah, si nismo niti v sanjah predstavljali.
Zanimivo, da so bolj redki veterani pokvarjeni ob cestah. Med njimi pa smo bili žal tudi mi, saj nam je
počila guma. Janko se je vneto lotil dela in vsi smo ga bodrili.
Po napornem potovanju se je bilo potrebno najprej malo spočiti in pripraviti za podzemno raziskovanje
Kube. V ta namen smo prvi dan najeli veterane in se odpeljali na plažo blizu Havane. Plaže so seveda
prečudovite, kilometrske, azurne barve, z belo mivko, take prav sanjske. Seveda na njih iznajdljivi Kubanci izkoristijo vsako priložnost za zaslužek. Prodajajo pijačo, ležalnike, mize, kokose, led, očala in seveda svojo glasbo. Od začetka je vse to še zanimivo, potem pa že kar nadležno. Seveda je sonce tod precej drugačno, močno in hitro povzroči poškodbe kože kljub zaščiti. Mi vsi jogurtasti, smo vsi po vrsti fasali rdečino ali opekline, nekateri pa celo mehurje in dermatitis. Za oblačenje jamarskih kombinezonov
seveda to ni bila najboljša podlaga.
Osredji del našega potovanja je bil podzemni del Kube. Kuba je iz karbonatnih kamnin, kar pomeni, da je
bogata s kraškimi pojavi. Preperevanje površja in dolbenje kamnine se zaradi tropske klime dogaja tako rekoč pred našimi očmi. Za raziskovanje podzemlja smo se odpravili v gorsko območje Sv. Tomaža v
regijo Vinalles, ki je sicer pod Unesco zaščito.
Že samo površje je divje, poraslo z junglo in bivališče mnogim nepoznanim živim bitjem. Zato je že prava
atrakcija pohod do podzemne jame in seveda na koncu izstop iz nje. Pa tudi temperature jamskega ozračja so dosti višje kot pri nas, saj presegajo 20 C. Da ne govorimo o številnih endemitih, ki smo jih
spoznali na naši jamski ekspediciji. Za posebej neverjetno doživetje je poskrbela jata številnih netopirjev,
ki je kot oblak krožila nad nami v jami. Netopirji so nam prav grdo zasmradili zrak in opomnili na
nevarnost okužbe, zato smo si zaščitili dihala. Zaradi tople podzemne vode smo imeli celo privilegij se
skopati v črnem podzemlju, seveda ne vsi. Jamski sistem Sv. Tomaža nas je vodila kar 6 km po jamskih
labirintih jurskih sedimentov, ki so običajno dostopni le profesionalcem. Sicer pa je tod preko 40 km
odkritih rovov. Dela za jamarje je v tem sistemu še na pretek. Kar 5 dni smo se razvajali z osvežilnimi
temperaturami podzemlja, kajti zunaj je bilo res pasje vroče.
Še nekaj detajlov o tej karibski deželi.
Konji so tukaj na podeželju, oz. izven prestolnice, še vedno glavni transportni sistem, vidi se jih celo na
avtocesti. Voli so glavni pri obdelavi polj, redki so traktorji. Sicer pa ima Kuba zelo poseben sistem prevoza z motornimi vozili, družbeno porazdeljen. Star vozni park, predelava tovornjakov in celo vožnja
na kesonih, je posebej zapovedan. Vozila morajo biti polna in zato imajo posebne uslužbence, ki na
križiščih cest preverjajo vozila, potniki pa tam čakajo. Kontrolorji zapisujejo in na podlagi tega imajo
potem možnost dobiti gorivo, ki ga primanjkuje. Ni nobenih voznih redov. To izkušnjo prevoza z njihovim
avtobusom smo imeli privilegij doživeti tudi sami.
Kubo poznamo po rumu, cigarah in njeni revoluciji. Obiskali smo tudi vse njihove državne muzeje in mavzoleje v tem smislu, kjer so zelo strogi predpisi o načinu obnašanja, pa tudi preverjanje pred vstopom. O politiki tujci ne smemo govoriti z domačini. Po obisku Kube pa nam je po novem prepovedan zaradi embarga vstop v združene države Amerike, ne vem ali 5 ali 3 leta. Kazen mora biti. Sicer pa je kupola palače identična ameriškemu Kapitolu, kar mnogo pove. Dokler so bili tukaj Američani, je bil raj, zdaj pa je cel svet solidaren z blokado in razkrojem družbe. Ogledali smo si tudi najstarejšo tovarno cigar, ki so tukaj še vedno ročne izdelave, cene kubank pa izredno visoke. Tudi muzej ruma je bil zanimiv in poučen, cene najbolj prestižnih vrst njihovega Cuba Havana ruma pa so vrtoglave in dosežejo krepko preko 2.000 eur za liter.
Spoznali smo mnogo različnih področij, krajev in srečali izredno različne ljudi. Glede na to, da je bila to
jamarska odprava, je bil seveda fokus na podzemlju. Poleg tega smo bili v skupini in so zato tudi stiki s
Kubanci precej drugačni, kot če bi človek popotoval sam. Pa vendar, kljub temu smo spoznali bistvene
posebnosti in tudi nekatere »cvetke« Kube.
Naše spoznanje te dežele je, da je to živi muzej, katerega življenje se je ustavilo po političnem in ekonomskem embargu več kot 40 let nazaj. Turizem v velikih turističnih centrih cveti in tam je tudi lažen občutek Kube. V resnici pa gre za razkroj in propad vseh vrst vrednot, predvsem v smislu človečnosti in empatije. V Havani je to najbolj očitno. Kupi smeti brez kant sredi obrobja mesta, ki so pred našim hotelom ponoči zagorele, so nazoren dokaz. Gasilci so prišli, ko so smeti že dogorele. Nekoč mogočne in arhitekturno izredno lepe stavbe sredi glavnega mesta propadajo, obnove ni. Ceste se sipajo, železnica deluje samo še na eni relaciji. Ljudje životarijo, živijo v propadajočih stavbah; tudi brez oken. Lekarne so prazne, pa vendar v njih sedi farmacevtka in prodaja »nič«. Da ne govorimo o revežih na ulicah, o nadlegovanju turistov in pretkanosti njihovih brezplačnih storitev. Vse to sčasoma človeku pobere veselje in navdušenje nad Kubo, saj je revščina ljudi, ki bi sicer lahko imeli vse, res udarna. Tudi z ropom smo se na žalost soočili. Seveda ni povsod tako. Nekatera območja kot je npr. Vinalles, so izjeme.
Tam gre svet naprej.
Moj zaključek.
Kuba je dežela neverjetnih in nepričakovanih nasprotij in presenečenj, izredno pestra& zanimiva, pa tudi psihično naporna.
Hvala Dejan Tonkli za te domorodne izkušnje ��.

Avtorji slik: Gregor, Marta, Jaka, Valerija, Maks, Denis, Amadej

Zapisal: Maks Jamski, Marta Svetina