V blato Ravbarja

Že dolgo nismo obiskali brezna, zato smo se odločili, da gremo v Ravbarjevo brezno ali Zgornjo Sevškovo
rupo na -90. Jamo raziskujemo že od leta 2016, ko smo se odločili, da jo ponovno izmerimo. Med meritvami smo jamo podrobno pregledali. Jamo so že prej raziskovala druga društva, ampak kljub temu
je kaj malega še ostalo za pogledati. Najbolj zanimiv je bil kamin na enem koncu jame. Plezati smo ga
začeli leta 2017 in smo plezali dvakrat. Nadaljevalo se je leta 2021, ko sta Žiga in Lea dosegla vrh, in je
rekel Žiga: »Tu ni neč«, Lei se pa je le ena luknja zdela še sumljiva. Nato smo v kamin pokukali še enkrat
tisto leto. Lea se je prebila v luknji tri metre naprej in zagledala, da je potencialen prehod v Kamrico
polne lune, saj se za ožino vidi črnina. Tilen je tri ure čakal, da se vrneva iz kamina, saj je bilo opremljeno
cik-cak in sva potrošila ogromno energije in časa, da sva prišla na vrh in nazaj. Medtem je on gledal
hrošča, kako se počasi premika in ugotovil, da je pravi lenuh.

Leta 2023 sva šla na dno Klavdija in jaz. Jaz sem razopremil kamin in 30 metrov vrvi zamenjal s 50 metri
vrvi, ki pa je nisem trudil bolje opremiti, ker je bilo zaradi res velikih količin blata pravi izziv delati.
Tako smo se odločili, da opremimo Kamin ni neč in pripravimo vse za nadaljnje raziskave. Nabrali smo se
Gregi, Amadej in jaz. Amadej je za trening opremil vhodno brezno. Noben od njiju še ni bil v teh delih.
Mogoče, če bi vedela, da se del, kjer se nahaja kamin, imenuje Rov za j. ožino, bi malo pomišljala. Ampak
najbolj je bilo strah mene, saj imam s to ožino z vsakim naslednjim obiskom večje težave. Tolažim se, da
je krivo prehitro odlaganje sige na ozkem delu. Prvi sem zarinil noter – in glej, zopet ni šlo. Gregi mi je
moral podstaviti roke, da sem na silo pritisnil moj život skozi. Njima je šlo brez problema.
Gregi je splezal v kamin in se lotil preopremljanja. Amadej se je malo čudil, ampak je ostal navdušen –
niti ožina ga ni prestrašila, niti blato mu ni bilo odveč. Ker je moral iti iz jame malo prej, naju je zapustil in
čez ožino je kar smuknil. To mi je dalo upanje, da nazaj pa bo že šlo tudi meni brez problema.
Gregi se je vrnil ravno pravi čas, ko me je že začelo tresti od mraza. Naredil je nekaj dodatnih sidrišč in
ugotavljal, da je zgoraj verjetno le zamašek iz blata, zato širjenje najbrž ne bo potrebno. Je pa bilo res
težko – kot da bi tam živel od napora. Zmanjkalo je še tistega konca vrvi, ki je bil zgoraj viška. Predlagal
je, da višek spodaj odreževa in preneseva gor. Ampak sem sklenil, da ne bova prelena in bova vrv
premetala gor.

Tako sem še jaz zlezel v kamin in se lotil razdiranja blatnih vozlov ter vlečenja vrvi gor. Naredil sem nekaj dodatnih sidrišč. Sedaj je kamin pripravljen na nadaljnje raziskovanje.
Vrnil sem se dol in se prvi stlačil v ožino. Tisto upanje, kako je šlo Amadeju brez težav, je minilo. Nikakor
me ni hotelo požreti skozi. Kombinezon se je nalepil in ni dal, da bi zdrsnil skozi. Ko sem tretjič poskusil,
sem bil že pošteno utrujen. Najbolj pa sem se čudil Gregiju, da se smeje, saj sem zamašil edini prehod za
ven. Če bom totalno zaglavil, bo tudi on v sranju, ne samo jaz. Po četrtem poskusu sem ga lepo prosil, če
me potegne ven, saj mi je zmanjkovalo energije. Smuknil je skozi brez problema, nato – ko ga je minil
smeh – me je potegnil za noge ven in bil sem rešen.
Presneto prehitro odlaganje sige – vsakič hujši problemi.
V spodnji dvorani je bilo še nekaj luž za pranje opreme. Ampak v največji luži je bila mrtva, razkrojena
žaba, zato sva se stiskala v mali luži in zasilno oprala blatno opremo.

V zunanjem svetu naju je zadela poletna sopara in roj komarjev. Kako lepo bi bilo biti v tistem blatu –
hladno in brez komarjev – na dnu jame.
Sedaj je vse pripravljeno na nadaljevanje raziskovanja in to čim prej, preden siga še bolj zoži ožino.

Zapisal: Maks Jamski

Foto: Maks Jamski, Gregor Jelen