Brezno presenečenj: Kill your bodi

Pa je le prišel čas, da lahko gremo v našo največjo jamo, ki jo raziskujemo. Tokrat smo se zbrali Gregi, Lea in jaz. Filip je rekel, da se bo rajši družil s konji in ne z osli in je zadnji trenutek odpovedal druženje z nami. Čeprav mu je bilo potem žal, saj je njegova izbranka padla s konja in si zlomila roko, tako da je moral sam barvati jajčka in ribati hren, ko bi raje zraven nas dihal jamski zrak.

Zjutraj smo ležerno popili kavo in se odpravili v jamo. Do bivaka smo bili hitri. Tam smo malo počili in že šli naprej. Kljub temu, da je zadnje dni bilo vreme bolj aprilsko, se padavine v jami še niso prav nič poznale, tako se v ožini pri starem bivaku nismo preveč zmočili. Najprej smo iz meandra Kravje vime uredili prehod, kjer zapuščamo fosilni rov nazaj v aktivni rov. Pred leti smo ga opremili z železnimi stopničkami, ampak še vedno je bil prehod težak in ko se vračaš iz spodnjih delov, je bil res dokaj nepotreben trud. Sedaj smo naredili lepo vrvno ograjo.

Nato pa smo pred Prvo prho zavili v meander Morski pes, ki smo ga odkrili lani. Gre za meander, ki nas je odpeljal daleč v neznano, med premagovanjem pa te grizejo zobje morskega psa, ki ti hočejo strgati obleko in te cukajo za opremo ter ročaje transportke. Lani ob zadnjem obisku se je Gregi ustavil pred 10-metrskim breznom. Gregi je odhitel naprej, midva z Leo pa sva se počasi prebijala naprej. Lea je opazila svetleči rumeni listek, ki ga je Amadej nabil na koncu dvorane dela z imenom Nemško. Gre za del, ki se premika nad Morskim psom in sedaj smo videli, kje se poveže. 

Še malo naprej po meandru sva prišla do ožine, kjer sva se lani z Borom ustavila. Tam je Gregi nazadnje skupaj z Amadejem in Žanom zlezel naprej in se ustavil pred breznom. Na poti do brezna so zelo čudne ožine in še pred breznom so čudne ožine. Zato je ta del dobil ime Kill your bodi, z namenom je body napačno napisano v počastitev Dimitrija, ki nam dviguje razpoloženje v jami. Medtem, ko je Gregi opremljal brezno, sva midva čakala v kamrici in občudovala živo pisane prodnike, ki so kot draguljčki ždeli v vodi.  Ko sem se spustil v brezno, me je presenetilo, da se je zopet odprlo. Opremil sem še eno stopnjo, ki jo je Gregi kar prosto preplezal in izginil v novih delih. Ko smo se zopet vsi skupaj zbrali, smo naredili plan. Lea je predlagala, da gremo naprej, saj že dolgo ni bila v jami in jo zanima. Tako smo merjenje prestavili na naslednji obisk.

Ker je v aktivnem delu bil na poti en buhtelj, ki ga ni bilo moč preplezati, smo zavili v fosilne dele nad nami. Opremili smo stopnjo, na vrhu katere je gozdiček blatnih karfijol in je treba stopati previdno, da jih ne poteptaš. Nadaljevali v ozkem rovu čisto pod stropom. Zanimiv in posebej lep je bil del meandra z nizkim in širokim ter izrazito horizontalnim stropom. Za tem delom je rov prešel v kanal. Iskati je bilo treba primerne širine za svoj život. Ker ponekod nisi mogel niti obrniti čelade, si kot kak nosorog tiščal naprej in upal, da se ne boš zataknil. Blato, ki je na videz suho ležalo na policah, je oživelo in se nas oprijelo. Na drugi strani je bila vsa oprema že blatna. Ko sva čakala Lejo, sva slišala, da ni več tako lepo in fajn. Da ima malo zadosti. Da sva ji obljubljala samo malo meandra, ne pa tako prerivanje skozi ožine. Jaz sem upal, da ji uspe že zato, ker je nosila opremljevalno transportko, ker do nje se mi res dalo. Ampak ji je uspelo. Po tem rovu se je zopet odprl večji prostor in tam smo opremili še eno brezno. Upali smo, da se spustimo v aktivni del, ki smo ga prej zapustili. Ampak smo videli, da smo zopet v povsem svojem kanalu. Ko smo se spustili na dno, je nadaljevanje zapirajo nekaj lusk, za katerimi se zopet odpre in še sveže pihlja. Lea je predlagala, da lahko rečemo, da se tu jama konča, saj nihče ne ve, kje smo bili. Je pa res, da če bo šlo v takem slogu naprej, ne bo samo Kill your bodi, ampak tudi Dead body.

Nazaj je šlo lažje in kmalu smo bili pred Morskim psom. Oprali smo opremo v mali luži, saj smo se vrnili zelo umazani. Tudi Morski pes ima ožine in vračanje je kar zamudno. V bivak smo se privlekli pozno večer, kjer smo si privoščili pozno večerjo. Potem pa počasi ven. Če smo prej hiteli do bivaka, smo ga sedaj počasi zapuščali in lezli na površje. Ven smo pogledal 10 minut pred polnočjo, veseli, da nam je uspelo v enem dnevu. Kljub temu pa se še dva dni spominjaš jame, ko si v kotu kot maček ližeš rane. Naslednjič komaj čakamo, da nadaljujemo, saj Brezno presenečenj še vedno preseneča z novimi deli.

Zapisal: Maks Jamski

Foto: Lea Pavrič, Gregor Jelen