Prvomajski tabor – Slomnik - Štajerski jamarji

Pred taborom so nas zaposlovale številne delovne akcije. Čiščenje “tolmuna – bazena” pri Verkotu v Topolšici, priprave in začetek malanja Vile Veternice na Vranskem, urejali smo delovno pot pri Mornovi zijalki, kjer bomo namestili nove stopnice v zgornjem delu. Zato smo se še toliko bolj veselili, da lahko v miru preživimo dva dni v naravi z jamami.

Teo pravi, da je to najboljši tabor, letos pa je bil še toliko boljši zaradi sončne napovedi. Na tabor smo odšli v sredo zvečer, postavili šotore in zakurili ogenj, za katerega skrbimo, da ne ugasne čez cel tabor. Valerija in Janko sta preizkusila svoj novi šotor. V četrtek zjutraj nas je razveselil obisk Gorana in Tine. Lenobno smo skupaj popili kavo nato pa smo Veles, Teo in jaz odšli do novega brezna. Brezno sta v začetku leta odkopala Lea in Simon s palico, medtem ko smo drugi raziskovali Pavričev udor. Med kopanjem jame sta od bližnjega soseda izvedela, da je v Pavričev udor padel gozdar, ki je sekal okoli jame. Ker gre za mali vhod, ni padel globoko in so ga hitro potegnili ven. Zato smo v spomin na dogodek padlega gozdarja novo brezno poimenovali Gozdarsko brezno. Gre za 8 metrov globoko brezno, na dnu pa je zelo lepa kamrica z jamskim okrasjem. Nadaljevanje je zelo ozek kanal, kjer se čuti rahel prepih. Tokrat nas je čakalo merjenje brezna.

Teo se je pri 12 letih opogumil in rekel, da se bo spustil v jamo. Teo je pričel jamariti pri 7 letih in je najprej obiskoval male jame, nato se je opogumil in že zlezel v večje vodoravne jame. Sedaj pa je dozorel čas, da se preizkusi tudi v vrvni tehniki. Najprej sem se spustil na dno jame jaz in spodaj čakal, da je Lea pripravila Teota. Premagal je strah in se brez težav spustil v jamo, kmalu mu je sledil še Veles. Skupaj smo pregledali prepih in se veselili Teotove zmage. Nato pa sta počasi odžemarila ven. Tudi gor jima je šlo odlično. Zunaj ju je čakalo slastno kosilo naravnost iz Kitajske (restavracije), ki ga je mimogrede dostavila Lea. Jaz sem jamo še izmeril, nato smo odšli do Jožefinega brezna.

Tam sva z Ristom očistila smeti iz brezna, ampak časa za prenos vreč iz vrtače še ni bilo. Sedaj smo očistili smeti pred vhodom. Nato smo odšli v tabor, kjer sta se nam pridružila Alenka in Žan. Fanta sta z Leo odšla na tradicionalni obisk bližnjih term Laško, da se malo umijeta 😊. Ostali pa smo pekli klobase in se smejali jamarskim anekdotam.

Zjutraj je prišel tudi Gregi. Vsi skupaj smo odšli do Jamske savne. Želeli smo poskusiti še en način, kako bi lahko v tej jami krušili stene in večali prehod. Namreč v jami so stene meandra zelo preperele in ga je težko širiti toliko, da bi bil prehoden za telo, čeprav ne manjka dosti, a vendar se ne gre preriniti čez. Na roke gre počasi in zelo je naporno. A agregat je bil pretežak, da bi ga nosili do jame. Zato smo se odločili, da bomo nosili baterije nazaj v tabor polniti, kajti polnilec pa smo imeli s sabo. Gregi je ugotovil, da je kar naporno, da se najbolj obnesla uporaba klasične štemarce. Nato je Lea poskusila še na roke in se prestavila toliko, da se lahko sedi na robu meandra in udobneje dela.

Med našimi poskusi pa sta se Veles in Teo lotila odpiranja novega dihalnika Meander svetega ocvirka, ki bo stranski vhod Jamske savne. Naporno delovišče je tukaj, saj ne gre za tipične situacije, kot smo jih navajeni jamarji. Vleče nas pa naprej tistih 12 stopinj vroč prepih, kaj ga poganja in kam gre ta meander, ki za vsakim ovinkom gre še naprej in naprej. Odlični tabor, ki ga jemljemo kot sprostitev, preden nas zopet ne zasujejo delovne akcije in ostale obveznosti na površju.