Jamska savna

Preteklo nedeljo smo se podali na raziskovanje Jamske savne, ene bolj zanimivih jam na Slomniku, ki nas vedno znova preseneča. Veles, Lea in jaz smo štartali od znane gostilne Hochkraut, Gregi in Puma pa s Košnice. Gregi je s sabo prinesel jamski termometer, ki ga je naredil sam in prikazuje temperaturo in relativno vlago. V notranjosti Jamske savne je bilo prijetnih 12 stopinj Celzija, kar nas je na mrzel zimski dan prijetno ogrelo. Tudi tokrat nas je pričakal znani topli prepih, ki je značilen za to jamo.

Delo v jami je bilo tokrat nekoliko zahtevnejše, saj ni bilo fiksne stene, na katero bi lahko oprli želje po hitrejšem napredovanju skozi ožino, zato smo se morali pri napredovanju zanesti predvsem na lastno moč in spretnost. Veliko smo delali na roke, pri čemer smo ugotovili, da bomo naslednjič ponovno morali uporabiti agregat, da si olajšamo nadaljnje raziskovanje. Z Leo sva se na delovišču izmenjala. Še vedno smo na robu razcepa, kjer se jama nadaljuje ozko naprej in rahlo navzgor v isti smeri, kar verjetno predstavlja nasprotni pritočni rov, drugi krak pa gre precej strmo navzdol mimo buhtlja, za katerim se predvidoma rahlo razširi.

Med ogledom terena sva z Velesom naletela na dva dihalnika. Najbolj perspektivnega med njima je Veles poimenoval Meander svetega ocvirka. Obstaja možnost, da ta vhod predstavlja vhod v nasprotni pritočni rov in bi ga v prihodnje uspeli povezati z Jamsko savno, kar bi odprlo novo poglavje v raziskovanju te jame. Ko je Lea prišla iz jame, je povedala, kar je lahko videla, ko je dodobra pogledala čez rob, in sicer da se bo treba zdaj usmeriti navzdol, da bi ugotovili, kam vodi ta potencialni rov.

Medtem je Gregi testiral našo novo pridobitev: klubski dron, ki nam omogoča vpogled na težko dostopne terene in prinaša dragocene podatke o morebitnih novih vhodih. Tehnološki pripomočki, kot je dron, so v modernem jamarstvu vse bolj nepogrešljivi, saj nam omogočajo raziskovanje brez neposredne nevarnosti za raziskovalce.

Po zaključku dela smo se skupaj odpravili v Arausovo zemljanko, kjer sta pred leti Simon in Lea začela z izkopavanjem, a ga nikoli nista imela priložnosti dokončati. Tokrat se nam je odprl manjši meander, ki pa se je žal kmalu končal s komaj za pest veliko luknjo brez kakega prepiha, čeprav je vhod sicer zelo vlažen, prepihan in mahovit. Kljub temu nam vsaka takšna raziskava prinese nove podatke o podzemnih povezavah in geoloških značilnostih terena.

Naše raziskovanje se nadaljuje, saj nas vsaka nova odprava pripelje bližje razumevanju tega fascinantnega podzemnega sveta. Kdo ve, morda nas naslednjič čaka pravo odkritje!

Zapisala: Lea Pavrič

Foto, video: Gregor Jelen, Maks Jamski