Dobrovlje in Košnica pri Celju

Mrzli večer (17.1.2025) nas je spodbudil, da gremo pogledat dve jami blizu Brezna presenečenj, da vidimo, kako dihata v tem mrazu. Zbrali smo se Teja, Lea in jaz. V trdi temi smo parkirali pred rampo, termometer je kazal -6. Medtem, ko sta punci oblačili topla oblačila, sem smuknil jame do Trafic 1, ki ni bila predihana. Nato smo odšli do ciljnih jam: Stopnišče v Dobroveljski pekel in Portal v središče Dobrovelj. Jam že dolgo nismo obiskali, zato smo pozabili točno lokacijo. Izhodišče smo izbrali na približno in čez nekaj časa je Teja vklopila navigacijo. Začel sem jamrati, da sta jami čisto predaleč, da s povezavo z Breznom presenečenj nimajo veliko skupnega. Po nekaj hoje smo le zagledali vhod v Stopnišče v Dobroveljski pekel. Nihče ni imel volje, da bi prosto splezal na dno jame, saj so bile stene spolzke, vrvi pa nismo imeli. Tako, da smo le občudovali to lepo brezno in se odločili, da drugič pa res pogledamo v dno. Nato smo odšli do Portala v središče Dobrovelj, ki leži pod Stopniščem. Jama je res lepa. Lea je prižgala dimno palčko in tarnala, da tu sploh ne ve, kako naj pregleda za prepihi, saj ni nič obetavnega. Ampak kljub temu je počasi sledila robu in nekje v mali luknji med steno in tlemi je dim kar naenkrat močno posrkalo v neznano. Samo na enem mestu je bilo srkanje res izrazito, drugje pa ga nismo več zaznali. Spomladi se zagotovo vrnemo.
Na poti nazaj smo se namenili proti Breznu presenečenj in smo sledili gozdnemu kolovozu in živalskim stopinjam. Pomislil sem, da so si živalice takšno avtocesto najverjetneje naredile do krmišča. Nismo hodili dolgo in že smo bili pri krmišču, ko se mi je posvetilo, da ti jami nista daleč od Brezna presenečenj, razen če do njiju hodiš v velikem krogu. Nato smo šli do Brezna presenečenj, pogledali dihalnik Pacal barlang, ki pa je kar precej dihal. Pri Breznu presenečanj smo imeli plan, da preopremimo vhodno brezno. Vhod je bil oblečen v led, prav lepo za pogledati. V spodnjem delu vhodnega brezna pa je bil del stare vrvi zaledenel na steno. Sem rabil kar nekaj časa, da sem ga dobil iz objema ledu. Nato sem se spustil dol in Lea se je lotila opremljanja. Poznala se ji je dvoletna pavza. Ampak večji problem je, da je na tistem mestu najbolj vlekel leden prepih in je to bilo najmanj primerno mesto za obnavljanje znanja. Ko sem prišel pomagati, sem po nekaj minutah obupal, da je premrzlo in sem rekel, da bomo nadaljevali, ko bo topleje in se posvetili tudi okoliškim jamam, kjer upamo na še en vhod
V nedeljo, 19.1.2025, pa smo odšli v Pavričev udor. Zbrali smo se Simon, Lea, Valerija, Gregi in jaz. Ko smo parkirali, sem najprej šel pokazati dihalnik, ki sem ga opazoval, ko smo bili nazadnje tukaj. Nato sem počakal Gregija, da je opremil in sem mu sledil v jamo. Kmalu nama je sledila Valerija. Šli smo do dela Hell energy, kjer je na zadnji akciji prav dobro kazalo. Gregi se je lotil dela, Valerija mu je asistirala, jaz sem meditiral in občudoval jamo. Čez nekaj časa sta v jamo prišla Simon in Lea.
Dihalnik jima ni dal miru in Simon je oblekel velike mišice ter se ga lotil kar s palico. V avtu sta pobrala vse, kar sta našla za pomoč pri kopanju, žal je to bila samo ena majhna vrtna lopatka, ki je kmalu izpustila dušo. Iz jame sta izvlekla dva velika kamna in odprlo se jima je 10-metrsko brezno. Spustila se vanj in na dnu nista našla nič, kjer bi se nadaljevalo, vse je bil zasuto. Tudi prepih je izginil, čeprav je še bil na vhodu zelo intenziven. Ampak kljub temu zelo lepa jama. Poimenoval sem ga Gozdarsko brezno po metodi odkopavanja z lesenimi palicami.
Ko se je ekipa v Pavričevem udoru povečala, je bila na vrsti ena večja luska za potegniti iz kanala, kar nam je s skupnimi močmi dobro uspelo in se je dalo pokukati naprej. Sedaj bo potrebno odmikati samo kamne in bomo počasi napredovali naprej. Ko smo se vračili, smo se čudili, kako je blaten ta Pavričev udor. Se pa z veseljem vrnemo na ta kraj, kjer se obeta super jama in tudi čedalje več jam odkrivamo tukaj.
Zapisal: Maks Jamski
Foto: Maks Jamski