Jama Timšel in Balohova jama na Kamniku

Kot vnet fotograf narave sem si želel preizkusiti se tudi v jamski fotografiji. Na spletu sem odkril kontakt šaleškega jamarskega kluba Podlasica, Topolšica. Njihov predsednik, Maks Petrič, me je povabil v jamo Vetrnica na Dobrovljah, v kateri se nahaja manjše jezero. Ker so bile začetne fotografije vzpodbudne, sem v jame pričel zahajati pogosteje. Izbiral sem predvsem takšne z obilnim jamskim okrasjem. Nastalo je kar nekaj zanimivih fotografij, predvsem v Križni jami, ki sem jo obiskal večkrat. Leta 2022 sem zaradi zdravstvenih težav za dve leti opustil jamsko fotografijo. Najprej sem imel težave s pljuči, saj so me obiskale bakterije, ker pa to ni bilo dovolj, se je povabil še rak, ki si je za svoje domovanje izbral žolčevod.

Konec leta sva bila z Matjažem Lesjakom na obisku pri domačiji Baloh, ki se nahaja pod Kamnikom. Njihova hiša je bila dolgo časa najina izhodiščna postojanka, kadar sva bolj pogosto zahajala v plezališče Kamnik. Jože Baloh mi je med klepetanjem namignil, da pozna jamo na južni strani Kamnika. Čez nekaj dni sem ga zaprosil, ali mi jo pokaže in je bil to tudi pripravljen narediti

5. 2. 2025 sva se z Jožetom namenila do jame, ker pa je od zadnjega njegovega obiska minilo že 40 let, jo je bilo potrebno nekoliko poiskati. Že takrat sem sklenil, da bo to Balohova jama. Vzporedno s tem sem še sam iskal kakšnega poznavalca jam na Kamniku.  Najprej sem se obrnil na jamarja Darka Naraglava in Maksa Petriča, ki sta mi pomagala z opisi jam iz jamskega katastra. Poleg njiju sem kontaktiral tudi Matica Jošta, ki občasno pleza v Kamniku, če na tem območju pozna kaj jam. Svetoval mi je, naj poiščem Šumak Mirana–Šumija, ki živi pod Kamnikom. Ko sem poklical Šumija, sva se kar hitro dogovorila za obisk jame. Določila sva datum 11. 2. 2025, ko se nama bo lahko pridružil še Maks z namenom, da jamo izmeri in jo da v jamski kataster.

Maks je bil dogovorjenega dne pri meni ob 9.30 z velikim nahrbtnikom, sam pa sem vzel le fotoaparat s flešem in naglavno svetilko. Najprej sva se zapeljala v Griže, od tam pa na sedlo med Kamnikom in Gozdnikom, kjer se prične markirana pot na Kamnik. Pot naju je najprej vodila mimo Jagrove domačije do bližnjega travnika, kjer naju je  čakal Šumi.

Klub temu da ga od prej nisem poznal, je bilo snidenje prisrčno. Šumi je prijazen in skromen fant, pripravljen pomagati, poklicno pa se ukvarja z izsuševanjem objektov. Že pred leti se je včlanil v Alpinistični odsek Grmada Celje. Ker mu je plezanje blizu, je v južnih ostenjih Kamnika nanizal številne smeri. Pogosto je v navezi z Maticem Joštom in Andrejem Palirjem, občasno pa pleza tudi sam.   

Nekaj časa smo sledili vlakam, nato pa smo prišli na skromno stezico. Ker zaradi težav s pljuči nisem mogel biti tako uren kot moja sotrpina, sem ju zaprosil, če lahko prilagodita tempo mojim sposobnostim. Že kaj kmalu so me prevzeli veliki balvani v gozdu, ki to območje napravijo izjemno pravljično. Prepričan sem, da bom ta kraj še večkrat obiskal. Pot se je nato vse bolj strmo dvigala in počasi izgubljala. Šumi naju je vodil varno po brezpotju vse do Daretovega balvana. Domnevno je Dare Turnšek v njem splezal pred leti prvo smer, zato je po njem tudi poimenovan. Težave v tem balvanu, kjer se nahaja pet smeri, so kar konkretne, od 6b do 7a, skala je kompaktna in z malimi oprimki. Od tega balvana se je pot še bolj strmo povzpela, na nekaj mestih si je bilo potrebo pomagati z rokami. Počasi smo se bližali zgornjemu grebenu, nakar je Šumi prečil na desno. Po 50 metrih smo prišli do vhoda v jamo. Gre za razmeroma majhno vhodno odprtino, ki se v nadaljevanju spremeni v ozko jamo. Poleg tega se spusti za kar nekaj metrov, njegova dolžina pa znaša okoli 15 m. Jama je  pravzaprav preduh z nekaj vhodi oziroma izhodi. Na drugi strani, ko prideš ven, se pod tabo nahaja prepad. V jamo se najprej odpravil Šumi, za njim še jaz. Hitro sem dojel, da sem neprimerno opremljen za jame, še dobro, da sem imel stare pohodne hlače in vetrovko. Že po nekaj metrih sem se ustavil in s fotoaparatom napravil nekaj posnetkov. Povsem jasno mi je bilo, da bodo ti posnetki samo dokumentarni – brez umetniškega pridiha. Nato se je jama še bolj zožila, zato sem zaprosil Šumija, če mi prime fotoaparat, da se nekako »zbašem« preko ožine. Tik pred izstopom na drugi strani sem se komaj pregoljufal do Šumija. Tudi na tej strani sem fotografiral, nakar sva se vrnila do Maksa, ki se je medtem preoblekel v jamarska oblačila in določil koordinate jame. Maks me je vprašal, kako naj bo jami ime, dejal sem mu, da Timšel. To ime me spremlja že iz najstniških let, ko sem prebral knjigo Vzhodno od raja. Ime sem nadel tudi moji avtobiografski knjigi in eni izmed prvenstvenih smeri v Frenkovih ploščah v Mrzli gori.  

Timšel je hebrejska beseda, ki daje človeku v življenju možnost izbire oziroma možnost svobodne volje, ki odpira in širi obzorje. Te besede so mi svete in mi pomenijo  zelo veliko.     

Ko se je Maks podal v jamo, sva s Šumijem pridno klepetala. Zaupal mi je, da si je pred leti hudo poškodoval hrbtenico, kljub temu še vedno pleza. Slišal sem, da si tisti, ki imajo težave s hrbtenico, s plezanjem olajšajo življenje, saj jo ob tem raztegujejo. Malce me je presenetil, ko si je prižgal džojnt. Značilen vonj po travi se je razlezel po okolici. Pomislil sem, da mu to kajenje pomaga pri premagovanju bolečin oziroma težav v življenju, toda o tem se nisem hotel pogovarjati. Vsak ve zase, kako in kaj. Ko je Maks zaključil z meritvami in se nama pridružil pri vhodu, sem napravil še nekaj fotografij za spomin. Nato smo se povzpeli do grebena, po katerem poteka pot na vrh Kamnika. Ob stezi sem videl dve zanimivi bukvi, prva je bila malce močnejša in nekoliko razvejana, druga, ki je bila ob njej, pa je bila tanka in povsem skrivenčena. Imel sem občutek, kot da gledam čepečo osebo z odprtimi tremi rokami. To nenavadno drevo je lahko smerokaz, pri katerem je potrebno zaviti desno, da pridemo do jame, seveda če prihajamo z vrha Kamnika. Nato nas je pot vodila po grebenu navzgor vse do bivaka Stanka Kotnika, ki se nahaja na vrhu Kamnika. Postali smo le toliko, da sem fotografiral moja spremljevalca, nakar smo odšli po drugem grebenu navzdol. Vzrok je bil predvsem ta, da je moral Šumi v Maribor k zobozdravniku. Bil sem kar malce začuden, da po 20 minutah hoje še nismo bili pri označenem drevesu, kjer je potrebno zaviti levo za Balohovo jamo. Okoli 12.30 se je Šumi poslovil, nakar sva midva zagledala meni znano označbo na drevesu, da bi to sporočila Šumiju, pa je bilo že prepozno. Počasi sva se spuščala po prehodu in kar hitro sem opazil na desni vhod v Balohovo jamo. Pri njej je bilo potrebno zopet določiti koordinate, sam pa sem s širokokotnim objektivom naredil nekaj posnetkov v jami. Malce mi je nagajal fotoaparat, toda kmalu sem ga ugnal, da me je začel ubogati. Ko sva končala z delom, sva se spustila do nakazane stezice, ki pelje pod južnimi stenami Kamnika. Dokaj hitro sva bila na markirani poti, ki vodi od sedla na vrh Kamnika. Sestop do avta je bil lahek in vožnja do Šempetra, kjer sem odložil Maksa, je prav tako minila hitro. Moje zadovoljstvo je bilo izjemno, počutil sem se lepo – kot nekoč v starih časih, ko mi je še služilo zdravje. Upam, da mi je dano še veliko takšnih potepanj.

Zapisal: Franci Horvat

Foto: Franci Horvat