Požrešna vrana in Kebrova luknja

2.1.2025
Leto 2025 smo pričeli z obiskom delovišča, v katerem nismo bili že zelo dolgo. Amadej je imel željo, da obiščemo kaj v bližini Vranskega. Spomnil sem se na dihalnik, ki ga smo poimenovali Požrešna vrana. Nahaja se pod vasjo Tešova. Gre za skupek požiralnikov in enega od njih nam je uspelo leta 2019 odpreti. Od takrat smo opravili 4 delovne akcije, v katerih smo izvlekli na površje veliko kamnov. Po nekaj letih smo se na praznični drugi januar zopet vrnili v Požrešno vrano. Amadej je v jami lociral ozek meander in se lotil dela. Lea je na vrhu metala kamne ven, jaz pa sem zunaj z otroki nakuril ogenj in pekel slanino. Vsak je imel pomembno opravilo. V jami se je najprej očistilo blato in kamenje, ki ga je naneslo v vhodni del v času, ko jame nismo obiskali. Nato se je izvleklo nekaj večjih kamnov, ki so bili napoti pri prehodu v nižje dele in s tem smo naredili tudi nekaj za varnejši obisk jame. Ravno smo se ogreli za delo, ko se je zaslišal zvok prihajajočega štirikolesnika. Pridružil se nam je domačin Timotej, ki je med jamarji nov, ampak mu ni problem poprijeti za delo. Z Amadejem je na dnu zagrizel v skalo in kamni so leteli iz jame. Ko se je meander razširil, se je čedalje bolj slišala voda, ki priteče iz sosednjega požiralnika in odteka v neznano. Ker je pričelo pršiti, sem se z otroki odpravil proti domu. Trojica je nekaj časa še vztrajala, nato pa je tudi mehanizaciji zmanjkalo energije in so morali pospraviti. Skozi vrata našega doma je vstopila nasmejana Lea, ki je s Timijem v blatnem kombinezonu naložila transportke in mašino na štirikolesnik in sta se zapeljala od jame čez Marelico v mesto – dostava na dom. Nato smo se čez 3 dni zopet vrnili in se lotili meandra. Tokrat smo bili v jami Timotej, Amadej in jaz. Šlo nam je odlično, približali smo se ovinku, kjer bo potrebno še nekaj dela. Zadaj pa se vidi razširitev. Zoprno je le to, da ves čas poslušaš tisti nežni slap nekje zadaj, saj te že po nekaj minutah pritisne na malo potrebo.
Nato smo se odpravili 12.01.2025 v Kebrovo luknjo. Namreč Gregi in Filip Kuntu sta nazadnje na taboru Golte stabilizirala podor. Tako je bilo mogoče, da se dalje lotimo kopanja. Zbrali smo se Mihael, Klavdija, Teja in jaz. Zunaj je bil hud mraz, zato smo nestrpno čakali, da se začnemo spuščati v jamo. Ko smo se vsi zbrali v Rovu novega upanja, sem se lotil dela. Začel sem največje skale manjšati v male. In nekaj stropa sem odbil. Nato je Miha vprašal, če me imam že kaj dela za njih, saj da jih zebe. Ker je bilo zadosti materiala, sem se umaknil Klavdiji in Mihu, ki sta šla čistiti. Midva s Tejo sva bila na zgornjem delu žičnice. Res, pravi luksuz je ta žičnica. Uspelo nam je odkopati zadnji žep podora in zadaj je stena. To pomeni, da bo potrebno kopati navzdol. Da je potrebno sedaj iti dol, smo veseli, saj če bi šli s kopanjem po stopnjah dol, bi prišli pod dvorano, kar pa ne bi bilo najboljše. Ko je Miha očistil vso kamenje, je začel tolči po novih skalah. Opazila sta, da bo za varno delo potrebna sprotna stabilizacija podora, saj mreža spodnjega dela ne ščiti več. Tako smo prekinili, saj bo sedaj potrebno previdno stabilizirati desno stran, kjer je podor in sproti kopati neznano dol. Ko smo prišli ven, je že bila tema in še bolj mrzlo kot zjutraj. Zato smo pohiteli, da smo čimprej šli na toplo.
Zapisal: Maks Jamski
Foto: Maks Jamski