Naše male jame
Z najmlajšimi Podlasičkami se sedaj večkrat odpravimo v kakšno manjšo jamo, ki jo raziskujemo. Sedaj smo si izbrali Mlinarjev rov. Jama, ki se nahaja v Nazarjah, je najboljša za obisk poleti. V njej je veliko blata in v bližini reka Dreta, v kateri se lahko umijemo. Ideja valjanja v blatu in kopanje se je jim zdela naravnost fantastična. Le Nadjo še matrajo pajki in tudi tokrat je imela velike pomisleke, da bi odšla v jamo. Ampak ker nas sama ni mogla čakati, je le odšla v jamo in ugotovila, da se pajki za njo sploh ne zmenijo, ampak živijo svoje življenje naprej. V največjem prostoru so otroci napadli čips in blatne kepe in uživali v tekmovanju, kdo se bo najbolj umazal. Jaz sem zlezel naprej v ozki rov, ki ga je Tilen poimenoval Epruveta. Pred vstopom se je naredila lepa blatna luža, v kateri se namočiš, da prideš po rovu naprej. Tam gre jama naprej, smo ugotovili na zadnji akciji v tej jami. Le nekaj kamnitih buhtljev je napoti. Tako sem se jih lotil odstranjevati. Ampak delo za tako velikega človeka zahteva že veliko naporov, da pridem do opreme, ki sem jo imel zloženo v transportki. Uspelo mi je odbiti dva buhtlja in lahko sem pokukal v nadaljevanje, kjer se zopet vidi razširitev. Igor mi je nato pomagal spravit opremo nazaj iz Epruvete. Veles pa je šel iskati kladivo in majzel, saj se tam giba lažje kot jaz. Nato smo lepo umazani poskakali v Dreto. Najboljše je bilo, da smo to lahko naredili kar oblečeni. Časa za pranje opreme je bilo več, kot smo bili v jami. Ampak naslednjič pa bomo že pokukali v nadaljevanje.
V ponedeljek smo se odpeljali v jamarjem neznane kraje, na daljno Goričko. Tam so nas prosili, da gremo očistiti vodnjak, ki se mu je pripetilo tako, če citiram Orleke iz pesmi Na kum: »Skoz’ vas prešerno grem, se naokrog ozrem, ponoči nekdo je škarpo razbil. Se je preveč veselil, malo s poti zavil, sicer pa glavno ostal je živ.«. V tem primeru je razbil vodnjak, leseno ostrešje in deli avtomobila pa so padli v 33 metrov globok vodnjak.
Ker gre za vodnjak, star čez 165 let in je še vedno v rabi, se lastnik zelo trudi, da se vse povrne v prvotno stanje. Tako smo tudi mi pustili nekaj svojega vložka v povrnitvi v prvotno stanje tega vodnjaka. Na poti nazaj pa smo zavili v Makole. Tam smo si šli ogledati jamo Belojačo. Jaz sem od zadnjega obiska pred 9 leti imel v spominu, da je jama bolj na peš. Ampak je kar nekaj plazenja v njej. Prelepi meandri, ki jim slediš, res pustijo vtis na človeka.
V torek na dan državnosti pa sva odšla z Gregijem v Tinčevo brezno nad Jeronimom. Tam sva v delu Pri menhirju nadaljevala delo z ožino, ki sva se je prvič lotila z Jerico v spomladnem času. Jama ima dobro lego. Leži nižje od vhoda v Brezno presenečenj in sedaj, ko se Brezno presenečenj obrača proti Vranskem, leži ravno v tej smeri. Tudi prepih močno veje iz jame. Vhod je ozka špranja, ki se razširi v prijetno prostorno kamrico, ki je polna jamskega okrasja. Nato čaka ožina Za mišjo dlako, ko se spustimo v njo, je potrebno zopet gor in nato dol. Sedaj zopet delamo na meandru, ki je pod stropom. Za njim pa bo jama zopet šla dol. Jama je zaradi svojih ožin že prav prijetna, da se malo razmigaš.
Zapisal: Maks jamski
Foto: Maks, Valerija in Janko
