Jamarski velikonočni vikend velikih odkritij

Jama vesele ome – Meander lisičjih lobanj

Vikend smo pričeli v petek, 29.03.2024, ko smo se zbrali z našo malo jamarsko armijo. Odločno smo se odpeljali v Jamo vesele ome, kjer smo v preteklosti imeli dve kopaški akciji. Na zadnji smo videli, da manjka še malo in pokukali bomo v nov svet. Za pomoč sem poklical Tejo, saj sta dva potrebna, da jih oblečemo, uredimo in vodimo v podzemlje, naše male raziskovalce. Teja je pred vhodom opremila steno, če bi kateri prišel na trening. Ker že dolgo ni opremljala in zabijala fiksov, je bil trening tudi za njo zelo dobrodošel. Potem sva poklicala male raziskovalce, ki so prilezli iz gostega nasada malih smrek kot mlade mačke. In odšli smo v jamo. Jaz sem se zbasal naprej in pričel kopati. Zelo težko za tako velikega človeka. Zato sem dal mesto Teotu, ki je kopal luknjo. Nato smo naprej spustili Velesa, ki je zlezel čez ožino in pričel kopati iz druge strani. Kmalu se mu je pridružila Teja in Teo. Veles in Teo sta bolj kot nad kopanjem bila navdušena nad kostmi.

Kmalu je v jamo odšel še Igor, ki je občudoval kosti. Pred jamo sva nato čakala Nadja in jaz. Fantje so Nadjo prestrašili s pajki in je bila odločna, da v jamo ne gre. Tako sva čakala na novice, kdaj lahko jaz vstopim skozi ožino. Kmalu je ven prilezel Veles, ki je poročal, da so skopali ožino, da lahko notri vstopim tudi jaz, ki sem velik. Ko sem vstopil, sta mi Teo in Igor pokazala lobanji in kosti. Najverjetneje gre za lisičje. Sreča je da so bile tri, da so si jih fantje pravično razdelili. Nato sem sledil Teji v prelep pritočni meander, ki se je vlekel 20 metrov in na koncu se zožil v malo luknjico. Prelepi novi deli in zelo smo bili veseli, saj se je naš trud obrestoval. Bo pa potrebno sedaj poiskati nadaljevanje. Nek mali rov smo gledali, ampak je zelo zasut, se pa zadaj sliši malo odmeva.

Jespa

Na velikonočno nedeljo, 31.3.2024, smo se v večjem številu odpeljali v Jespo. Pred domom na Menini se nas je nabralo jamarjev iz 5 jamarskih društev. Klavdija je zastopala Velenje, Žan Koper, Daniel in Leonide Blaubeuren (DE), Klemen Tirske zmaje, Amadej, Teja, Boris, Mateja in jaz pa smo zastopali Topolšico. Sprehodili smo se čez lepa polja cvetočih žafranov in telohov.  V vhodni udornici je zelo malo snega in tudi ledu je že malo. Počasi smo napredovali v jamo. Pred Klemenovo mišnico smo se poslovili od Borisa in Mateje, ki še nimata znanja vrvne tehnike. Nato smo previdno zlezli skozi podorno okno in po melišču previdno do brezna. Tam smo dodali še eno sidrišče in Daniel se je spustil v notranjost ter opremil 7 metrov globoko brezno. Sledili so mu Žan, Amadej in Klemen. Nato sem naprej spustil punce in ko sem prišel dol, kamnitega zamaška ni bilo več videti. Kamni so leteli iz luknje, da si moral zelo paziti na svoj prežvekovalni aparat, če si prišel preblizu. Odprla se je ozka, 3 metre globoka razpoka. Nato še je poletelo nekaj kamnov iz nadaljevanja in odprl se je meander. Ozkih dimenzij, ampak poln karfijol, ki dajejo upanje za by-pass tej ozki 3-metrski razpoki.

Teja se je poskusila zbasati, kolikor je lahko, v meander, ampak za ovinkom je videla le iste dimenzije, naprej pa ni imela možnosti videti. Odlično, Jespa ima nadaljevanje in mogoče bo le zapustila podrti del ter prišla v bolj stabilne stene. Daniel je še kopal v zgornjem delu, kjer zrak zelo kroži skozi podor in čutiš lahko zelo hladen zrak. Ampak kopanje tukaj je zelo nevarno, saj imaš nad glavo polno letečih kamnitih blokov, ki bi jim podrl neznano ravnovesje. Veseli smo zapustili jamo in na domu na Menini sta nas obiskala še Rafko in Zotler. Tirski zmaji so nas pogostili s kosilom, za kar smo jim zelo hvaležni. Jespa ima nadaljevanje, le še nekaj obiskov in pokukali bomo v nove dele.

Brezno presenečenj

V ponedeljek, 1.4.2024, se nas je nabrala ekipa za Brezno presenečenj. Raziskovali smo v dveh ekipah. Matjaž in Gregi sta odšla v Srečkov meander plezati kamin. Bor, Daniel, Leonide in jaz pa smo odšli pregledati četrti pritok v jamo. V bivaku sem pospravil kuhinjo in zmetal stran hrano, ki jo je uničila vlaga. Naslednjič moram hrano prestaviti v bidone. Skuhali smo eno kavo in odšli naprej. Ogledali smo si aragonitne ježke in splezali nad četrti pritok. Bor je napel prečnico in lahko smo mu sledili. Voda priteka v jamo skozi zelo ozko špranjo. Nato sem že mislil, da se bomo spustili do 1. prhe, zamenjali vrv in odšli do bivaka. Ampak Bor je predlagal, da spleza še po pobočju nekam gor. Ko je napel vrv, sem mu sledil in videl, da je prišel na vrh meandra, ki ga lahko opazimo tik pred vstopom v Prvo prho. Sledil sem meandru 30 metrov in prišel do stopnje, ki sem jo lahko preplezal prosto in počakal ostale. Meander se je tukaj zasuto končal. Zavili smo nižje po meandru v smeri, kjer smo slišali vodo. Nismo šli daleč, ko sva z Leonide opazila fosilni rov, ki se je povezal s tem meandrom. Kakšne lepe dimenzije. Potegnilo naju je notri in že sem vriskal od veselja. Kar šla sva in šla. Nič ozkega, lepo prehodno, po tleh polno mivke, po stenah plasti malih prodnikov, noro. Nato sva prišla do stopnje, ki smo jo lahko prosto preplezali. Počakala sva še ostale v prelepi dvorani, kjer so stene postale čisto razbite. Pojavi se tudi tuf. Stena valovi kot mirno morje in priča, kako so se zadeve narivale v tej jami. Bor je preveril zgornjo zelo krušljivo polico, kjer je bilo vse zasuto. Na koncu je bila na tleh luknja, potrebno je bilo odmakniti nekaj kamnov in znašel sem se v spodnji manjši kamrici. Tam pa sva z Borom opazovala nadaljevanje. Potrebno bo odmakniti nekaj kamnov in zadaj se vidi večji prostor. Namreč meander gre naprej. Nato smo zapustili ta fosilni meander, ki smo ga krstili z imenom Nemško. Nato smo se vrnili in Daniel je že pripravljal pot v spodnje brezno, kjer bomo prišli v spodnji del meandra. Bor je odšel po vrv, ki smo jo imeli pripravljeno za preopremljanje 1. prhe. Spustili smo se dol in tam sem ugotovil, da sta tukaj bila že Žiga in Gregi leta 2017. Takrat smo tudi urejali sidrišča 1. prhe, zapustili smo vodo, skozi stopnjo sem jima pomagal in takrat sta se vrnila, da se zadeva nadaljuje, le da je potrebno kopati. Nekako smo sedaj drugače vstopili v meander in Bor je opazil nadaljevanje po meandru. Najprej je zelo ozka razpoka, ki se razširi. Spremljajo ga luske, ki te kot zobje morskega psa grizejo. Po tem je dobil ime Morski pes. Bora sem ulovil pred ovinkom, ki sva ga nekako prepuzala, nato po stopnji nekam dol in nato še kar naprej po meandru. Najlepše je bilo, ko sva iz fosilnega meandra prišla zopet v aktivni del. Iz male luknje je v meander curljala voda in malo naprej še ena. Dva manjša pritoka sta se združila in nastajal je že lep mali potoček. Na koncu se je meander zožal in luske so še bolj otežile prehod. Mogoče z enim večjim kladivom bi še lahko napredoval. Tako sva splezala na vrh, kjer se je odpiral lečast prehod v fosilne dele. Stene so bile čisto bele od prepiha in velike karfijole so govorile, da šiba mimo prepih. Bor je zlezel notri in fosilc se nadaljuje, le malo zemlje je potrebno odstraniti. Kakšno odkritje, še en aktivni del, fosilni meandri. Vse kaže, da se jama tukaj razveja. Kakšno presenečenje in veselje. En čas sva počivala in nato sva odpuzala nazaj in zopet iskala prehode skozi nekatere ozke dele meandra. Poročala sva veselo novico in skupaj smo se odpravili proti bivaku. Ravno smo prišli pod Srečkov meander, ko sva slišala, da se Matjaž in Gregi vračata iz kamina. Poročali smo, da smo našli približno 300 metrov novih meandrov. Tudi ona dva sta poročala o veselih novicah. Splezala sta 35 metrov, ampak zadeva še vedno gre nekam v višino. Sedaj smo že tu splezali cca. 135 metrov, zadeva pa še kar gre navzgor. Če bo tako šlo naprej, bomo videti kmalu prišli ven in to zelo navpično. Zelo uspešno smo zaključili velikonočni vikend v treh jamah. Brezno presenečenj pa je bila češnjica na vrhu tortice. Sedaj nas čaka merjenje, da vidimo kam gre kamin in kam gredo ti meandri.

Zapisal: Maks Jamski

Foto in video: Maks, Teja, Klavdija in Amadej