Na lepo nedeljo (10.12.2023), prelepo, da bi bla doma, sva z Velesom smuknila proti Čreti. Nekaj časa nazaj sva na poti na Čreto opazila špranjo, ki pa je čakala na ta dan, da sva vanjo porinila nos in videla, če se skriva za njo jama. Ker gre mimo gozdna cesta, sva lahko prišla čisto blizu z avtom in se hitro oblekla, saj je bil zunaj mraz. Po vstopu v špranjo sva opazila, da gre za prav lep zasigan meander, ki se vzpenjal 15 metrov, nakar se je končal z manjšo zasigano kamrico in več manjšimi zasutimi rovi. V jami je bilo polno velikih, debelih črnih pajkov in kobilic, ki uživajo v topli jami. Veles jih je opazoval in bil navdušen, dokler mu ni bil kakšen preblizu. Jama premore tudi nekaj kapniškega okrasja. Ima tudi eno stransko kamrico in en kamin. Namerila sva 19 metrov poligona in 8 metrov globine in jo poimenovala Čreta. Ime je dobila, ker pred jamo na skali na veliko z rdečimi črkami piše Čreta.

Naslednja akcija (17.12.2023) je bila po dolgem času spet v Dihalniku Keramika. V tem dihalniku nismo že bili več kot 1 leto. To leto pa so večkrat planirano aktivnost za Keramiko vedno izmaknile druge aktivnosti. Dihalnik Keramika nam bo omogočil suhi prehod v Marovtovo jamo. Marovtova jama je večino leta težka za obiskati, saj iz nje izvira voda. Le ob večjih sušah se odpre možnost za ogled jame, ampak le za prvi del jame. Drugi del jame zapira sifon, ki ga zelo težko prečiš, ne da se ves zmočiš. Tudi tokrat je skozi Marovtovo jamo tekla voda. S Tilnom sva imela veliko željo, da se bova danes prerinila po rovu nekam naprej. Ko pa sem se spustil v vhod dihalnika, pa hladen tuš. Pol rova nam je od zadnjega obiska zasulo z zemljo. Ni preostalo drugega, kot da čimprej začneva odkopavati in sva začela počasi čistiti prvi del rova. Ko sem nalagal zemljo v transportko, sem zaslišal, da je pred jamo prišla zaskrbljena mimoidoča teta. Tilna je zaslišala in prišla pogledati, če je vse vredu ali se je kaj zgodilo. Je odgovoril, da ni nič hudega, razen, da imamo pol rova zasutega z zemljo in da že rešujeva zadevo. Nato sva ji malo predstavila naše delo tukaj in s polno novih informacij je teta odkorakala dalje v gozd. Zadnji del rova sva pustila za očistiti drugič. Sedaj smo prišli 6 metrov naprej in še nekaj truda bo potrebno, da bomo prišli kam naprej. Tako sva zaključila že 36. akcijo v tem dihalniku.

Jamo vesele ome smo obiskali 26.12.2023. Jama in okolica je primerna za naše najmlajše in tudi starejše jamarje. Tokrat se nas je nabrala večja ekipa, željna po raziskovanju in prijetnem druženjem v gozdu. Z nami sta bila dva nova člana, brata Igor in Tilen. Najprej se je zakuril ogenj in nato smo smuknili v jamo. V mali kamrici smo nadaljevali s kopanjem zemlje. Miha je zgoraj odstranil ogromno kamnov in vhodni del spremenil v avtocesto. Delo je šlo odlično, kamni in zemlja je lepo potovala iz jame. Zunaj ob ognju je bilo hrane in pijače na pretek. Vreme je bilo spomladansko in prav prijetno. Po pridnem kopanju pa smo le lahko pokukali v nadaljevanje jame. Odpira se kamrica, večja kot je ta zgoraj. Teo in Veles sta radovedno tiščala glavi v nove dele, poimenovane Kostna kamrica. Ime je dobila po kosteh, ki smo jih našli med izkopavanjem nadaljevanja in čiščenjem vhodnega dela. Najmlajši so jih pridno odnesli domov in starši bodo zelo veseli. Naslednjič še malo kopanja in bomo lahko že vstopili v nove dele.

Dihalnik Keramika

Vhod v Dihalnik Keramika

V Jamo vesele oma

Vesele oma