Začetek leta 2026

Prvo akcijo v letu 2026 smo izvedli v Tinčevem breznu nad Jeronimom. 2. 1. 2026 sta k Vili
Veternici prišla Amadej in Žan. Malo smo poklepetali, nato pa hitro dobili idejo: kaj, če gremo
rajši klepetati kar v jamo? Peljal sem ju v Tinčevo brezno. Tam sta bila v preteklosti že dve
akciji grizenja ožine, iz katere je tudi ta dan močno pihalo. Amadej in Žan sta garala, jaz pa sem
se bolj trudil klepetati. Sedaj je prvi del ožine že razširjen. Zadaj je Amadej s telefonom posnel
manjšo kamrico, rov pa se spet spušča navzdol. Še ena ali dve akciji, pa bomo v kamrici.

Naslednje akcije, ki je bila že 4. 1. 2026, pa smo se udeležili Tilen, Marsel, Amadej, Gašper in
jaz. Dobili smo se pri Požrešni vrani, očistili kamenje in se počasi prebijali skozi ožino. Za
ovinkom se vidi kamrica in velik vprašaj – kam se izteka voda, ki jo stalno poslušamo na
delovišču. Ker je bila odjuga, je bila jama zelo blatna in mokra. Tudi tu manjka samo še ena ali
dve akciji, pa bomo prišli za ovinek, kjer se bomo iz tega manjšega požiralnika približevali
dvema večjima požiralnikoma, ki ju opazimo na površju. A na površju sta čisto zasuta in brez
možnosti vstopa.

Najlepši uvod v novo leto pa je bil koncert v Mornovi zijalki, ki je spremljal otvoritev
obnovljene poti do jame. V petek, 9. 1. 2026, ko je mraz šibil in sneg prekrival okolico, smo se
odpravili v Hudi graben proti Mornovi zijalki. Pot do jame je bila osvetljena z baklami, na
vhodnem delu pa so nas pozdravile prave jamske jaslice. V dvorani je bilo za malenkost topleje
kot zunaj. Najprej nas je pozdravila Žalik žena, ki smo jo zopet poklicali nazaj v jamo.
Pozdravila nas je, dobre ljudi. Žalik žena je še iz časov, ko so te gozdove prečili lovci na jamske
medvede. Mornova zijalka jim je nudila topel dom in svetišče.
Žalik žena nam je pripovedovala čudovito zgodbo o posebni Mornovi zijalki, ki je tiha priča
preteklosti, od časov, ko so goreli prvi ognji paleolitskih lovcev, pa vse do danes, ko so se njene
skrivnosti skrhale v njenih plasteh. Plasti kamna nosijo zapise zgodb o preživetju, moči narave in
človeka, ki tukaj domuje že deset tisoč let. Danes je prišla, ker smo jo predramili. Dve leti je že
poslušala udarce kladiv, pesem dela in srčnost moških, žensk ter otrok v rdečih kombinezonih.
Zopet se je odprla pot do njenega domovanja.

Jamarji iz Šaleškega jamarskega kluba Podlasica Topolšica smo s trudom in žulji dokazali, da
ljubimo podzemlje. A volja sama ni dovolj. Zato je bila potrebna tudi podpora občine Šoštanj, ki
je finančno podprla projekt in ima veliko razumevanja za naravno in kulturno dediščino. Hvala,
ker ste omogočili, da zgodovino jame spet približamo ljudem.
Nato sta v jamo prinesla melodijo Filip in Kristina, kot pred 60.000 leti v Divjih babah. Hvala
jima, ker sta s kitaro, violino in lepim vokalom pobožala naše duše v tem trdem kamnitem
objemu. Ta kamen hrani zgodbe tisočletij. Tukaj so človeške roke pripravljale hrano in ustvarjale
pogoje za preživetje v času, ko je bil svet še mlad.
Hvala tudi direktorju občinske uprave Dragu Korenu za lep govor, obenem pa mu izrekamo
iskreno zahvalo za njegovo podporo skozi vsa leta in mu želimo obilo dobrega v novem
življenjskem obdobju. Tilen Podkrižnik, skrbnik jame, je v svojem nagovoru zagotovil, da bo pot
in jama še naprej skrbno varovana, s čimer bo dediščina ostala tudi za prihodnje generacije. Po še

enem glasbenem razvajanju se je Žalik žena zahvalila tudi vsem obiskovalcem, ki so izkazali
podporo s tem, ko prišli in so rajši stopili v mraz po novi strmi poti do jame, namesto da bi se
greli ob peči. Da bi lažje premagali mraz, sta poskrbela še topli kuhanček in čaj.
Zelo lep uvod v leto. Odpravite se v Mornovo zijalko in jo čuvajte, kot da je vaš dom.

Zapisal: Maks Jamski

Foto, video: Risto, Amadej, Bernard, Tilen