Dva dni v Brezno presenečenj
Pa je le napočil dan, da smo lahko odšli za dva dni v podzemlje Dobroveljske planote. V nedeljo smo se
zbrali Bor, Gregi in jaz. V Vili Veternici smo ležerno spakirali stvari, nikamor se nam ni mudilo. Nato pa
smo se le premaknili. Proti bivaku je šlo hitro. Tam smo odložili odvečno robo, ki jo bova potrebovala z
Gregijem za bivakirati. Odpravili smo se v Morskega psa proti novim delom Kill your body. Želeli smo
pogledati, kako se nadaljuje aktivni del. Namreč Gregija je tam ustavil en buhtelj, zadaj pa se je videla
razširitev. Gregi je odšel v izvidnico, gledal in tuhtal, pa je zlezel najprej dol, nato gor in ni vedel, kje bi
bilo najboljše začeti. Nato se je odločil, da začne na zgornjem delu meandra. Do tja že imamo napeljano
vrv, saj se od tam nadaljuje pot v fosilne dele. Začel je gristi buhtelj in nato smuknil 4 metre nižje na dno
meandra. Sledil mu je Bor, ki pa je prišel še do naslednjega buhtlja, za katerim se zopet vidi razširitev.
Ker bo to očitno zelo pester del, gor, dol, ožina za ožino, smo ga poimenovali Mrtvo telo, saj že da prideš
sem, greš čez kar nekaj ožin. Zelo zanimivo raziskovanje nas tukaj čaka. Nato smo se prebijali počasi iz
Morskega psa v večje meandre. V bivaku smo malo poklepetali, nato je Bor odšel ven, midva z Gregijem
pa sva si postavila najin jamarski dom za to noč.
Gregi je pripravil okusno večerjo, nato pa je predvajal
underground radio. V bivaku je bilo prijetnih 10 stopinj. Zjutraj je sledil zajtrk in najbolj zoprn del: obleči
si vlažen, mrzel kombinezon in odhod. Šla sva v Srečkov meander in nadaljevala s plezanjem kamina.
Nazadnje je Amadeju in Gregiju zmanjkalo nekaj malega. Tokrat res ni bilo veliko in Gregi je že splezal v
novo dvorano. Zopet je bila splezana ena stopnja. Sedaj se vidi že strop, voda priteče s strani, do tja pa je
še samo 14 metrov za splezati. Na vrhu je bila zelo lepa zasiganost, ker veliko ni sige v tej jami, je prav
lepo, ko jo odkriješ. Vesela nad odkritjem sva zapustila Srečkov meander, v katerem smo sedaj kaminsko
preplezali že cca. 120 metrov. Ven je šlo počasneje, saj sva oba imela po dve transportni vreči. Prijetno
utrujena sva zapustila jamo v mrzlo megleno noč. Kako sva si zaželela, da bi se lahko vrnila nazaj v toplo
jamo. Uspešno in zopet polno presenečenj v teh dveh raziskovalnih dneh.
Zapisal: Maks Jamski
Foto, video: Gregi
