Spodmol izgubljenega denisovca in Durce v šaht
Zopet se je šlo na Kalce. Prvi so odšli na planino Risto, Benjamin, Denis in Gašper. Gor so jo mahnili v
soboto, 25.10.2025. Pri lovski koči je bila lepa jesenska idila, višje kot so šli, bolj je bil moker sneg.
Namen so imeli, da se prebijejo do spodmola, ki se ga opazi na poti do Jesenske jame. Tudi Gregi ga je
slikal in zgledal je zelo zanimiv za arheologijo. Tako so počasi iskali po brezpotju prehode in se prebijali
mimo Jesenske jame do spodmola. Na poti so opazili kar nekaj novih vhodov , ki bodo počakali na druge
akcije. Ko jim je uspelo priti do spodmola, pa se je izkazal le za dva metra globok spodmol, ki ima en
kamin in spodaj še en rov. Merjenje bo počakalo na drug obisk, saj so bili popolnoma premočeni. Na poti
nazaj so se ustavili še pred ozkim meandrom, kjer kamen odleti nekam zelo globoko v brezno. Risto je
pogumno zlezel vanj in poskušal pokukati v brezno. Nazaj je šlo malo težje, ampak mu je uspelo. Mogoče
se v prihodnosti lotimo in razširimo meander, da pokukamo, kam kamen leti.
Zvečer pa sem se še jaz odpravil na Kalce. Pridružil se mi je še Veles. Na planino sva krenila v večernem
času. V poznih urah sva bila pri lovski koči. Tokrat je Veles hodil veliko hitreje. Komaj sem ga dohajal, saj
sem mislil, da bo počasnejši in sem si pošteno naložil nahrbtnik. Ekipa na planini je že počasi lezla v
spalke, ko sva prišla gor. Naslednji dan sta Risto in Veles ostala pri koči, ostali pa smo krenili proti
Durcam v šaht, jama, ki smo jo prvi izmerili leta 2024 Lea, Beni in jaz. Takrat smo se ustavili pred
breznom, saj nismo imeli vrvi. Tokrat pa smo rekli, da se spustimo v brezno in vidimo, kaj se notri skriva.
Z Denisom sva se lotila opremljanja. Ampak kmalu sem ugotovil, da s pasom ne bo šlo skozi ožino. Dal
sem prostor Denisu, ki je zlezel skozi in se spustil v dvorano. Jaz sem slekel pas in brez pasu zlezel skozi
ožino. Sledil mi je Gašper, tudi brez pasu skozi ožino. Spustila sva se proti Denisu, ki je že raziskoval v
veliki dvorani, ki jo je poimenoval Dvorana lebdečih skal. Ime je dobila, ker dvorano delijo na zgornji in
spodnji del večje skale, ki dajejo občutek, da kar lebdijo v zraku. Lotili smo se merjenja. Na koncu
dvorane smo skozi stopnjo zlezli v lepo brezno, kjer smo že upali, da smo našli nadaljevanje. Na dnu
dvorane je bil rov, ki je že tako lepo odpeljal nižje, ampak na koncu se je zasuto končalo. Pa tako zelo
dobro je kazalo, saj se je videlo, da iz kamina nad breznom še vedno v času padavin v jamo priteka kar
nekaj vode. Tukaj smo končali z raziskavami dvorane. Jamo smo podaljšali za 82 metrov. Sedaj jame meri
108 metrov in globoka je 25 metrov. Vrnitev skozi ožino je bila zelo zanimiva. Seveda navzdol ti pomaga
gravitacija, nazaj pa ti je zelo v napoto. Pohiteli smo do koče, saj nismo imeli veliko časa, ker so bile
napovedane plohe v popoldanskem času. Kljub hitenju nas je dež dobil na poti nazaj do parkirišča. K
sreči je najbolj padalo v spodnjih delih poti, kjer ni tako nevarno, saj se že izogneš prepadom. Uspešen
vikend, ki je bil preživet v dobri družbi in že čakamo, da se vrnemo na Kalce.
Zapisal: Maks Jamski
Foto, video: Maks Jamski, Risto, Benjamin
