Lepa nedelja na Kalcah

Beni nas je zopet povabil na Kalce, da pregledamo nekaj jam, ki jih je opazil na zadnjih pregledih terena. Do lovske koče je odšel v soboto, 19.10.2024, že v jutranjih urah skupaj z Rajkom, ki je potem odšel v dolino. Proti večeru, ko sem imel plan še jaz priti do koče, pa se je megla čedalje bolj gostila v planinah. Ker pot do koče ni markirana in nisem bil še velikokrat na Kalcah, nisem imel želje riniti gor sam, v megli in temi po nemarkirani poti. Zato sem Leo nahecal, da mi dela družbo. Na izhodišče pri Žagani peči sva se pripeljala okoli desete ure večer, saj sva se prej zadržala pri Klemnu, ki nama je pokazal čudovite ilustracije keramike iz Krambergerjeve jame pri Lenartu. Že na izhodišču je bila megla gosta, da jo bi lahko rezal in še noč je bila zelo temna. Zelo neugodno za hojo. Kljub temu pa so bile temperature precej visoke za poznooktobrsko noč. Že spočetka sva iskala, kje se pot čez hudourniško grapo nadaljuje v gozd, nato pa počasi naprej. Nekajkrat sva se ustavila in tipala za pot. Ko sva prišla že blizu koče v podrti gozd, kjer se pot prične izgubljati v zapadlem listju, pa se je na srečo megla dvignila. To je olajšalo, da sva se prebila čez podrta drevesa, ki so se v zadnjem neurju podrla in pot čisto zakrila. Kmalu sva zagledala luč pred kočo, ki jo je nastavil Beni in ga tudi zaslišala, ko naju je pomagal usmerjati, da sva lovila pravo smer. Koča je bila prijetno topla in žimnice, pogrižene od polhov, so vabila k spancu.

Zjutraj smo ležerno pojedli zajtrk, si oprtali nahrbtnike in odšli na planino. Najprej naju je Beni vodil do velike votline. Ko jo je prvič opazil, je prestrašil čredo gamsov, ki so iskali zavetje v tej jami. Zato je jama dobila ime Votlina bosonogih gamsov. Z Leo sva se lotila merjenja, Beni pa je pregledoval okolico. Nato sta Lea in Beni odšla nazaj na hrib, saj smo se kar precej spustili do te votline. Na hribu je namreč bilo še eno brezno za pregledati. Mene pa je od jame potegnilo kar po kanalu navzgor, ker se mi je zdelo bližje in še nekaj razpok se je videlo, ki sem jih želel pogledati. Vse so bile samo male zajede. Malo pod vrhom pa se je kanal začel postavljati pokonci. Zadnjih nekaj metrov je bilo potrebno že plezati. Tik pod vrhom mi je pod nogo počila veja, na kateri sem stal in po kateri sem želel prečiti do boljših oprimkov. Noge so se mi zatresle in ugotovil sem, da dol več ne gre, gor pa tudi ne, saj je nahrbtnik bil pretežak in še malo strahu je prišlo. Začel sem klicati Leo in Benija, naj prineseta vrv, ker sem obtičal. Bila sta v sosednjem, lepo prehodnem travnatem kanalu, ločeval pa nas je skalnati greben. V takšnih okoliščinah se zvok čudno odbija in preden sta me locirala in našla pot do mene, je minilo nekaj časa. Ko sta me našla, sta mi vrgla vrv in lahko sem splezal ven. Ni bilo tako grozno, samo kaže, da me moje kile in kile nahrbtnika delajo slabega plezalca. Nato smo nadaljevali pot do brezna. Brezno se na koncu zasuto konča brez prepiha. Je dokaj enovito brezno. Beni ga je poimenoval Ivančevo brezno po lovcu, ki obdeluje to območje in je za veliko jam že povedal. Nato smo nadaljevali po poti nazaj v smeri koče in spotoma je bilo še nekaj jam za pogledat. Najprej smo v steni zagledali lepo oblikovan vhod, ki spominja na silhueto človeške figure, a je bila dolga 6 metrov in se je obliki kamina dvigala ter na vrhu prišla ven sredi stene. Bila je nekakšen skozenjc. Nato smo odšli do ozkega meandra. Vanj se steka lep kanal, ki daje vedet, da še vedno priteče nekaj vode v jamo. Prepih je intenziven, ampak začetek je ozek, kamen pa leti nekam  zelo globoko in sliši se, da pade v večjo dvorano. Sklenili smo, da trenutno imamo še nekaj skrbi z drugimi jamami, ta pa naj buri domišljijo, ko najdemo čas, pa probamo razrešit njeno skrivnost. Nato smo nadaljevali do Mahovnega brezna, ki sva ga merila z Benijem l. 2022. Nazadnje pa je Benija potegnilo le malo višje od tega vhoda in prišel je do velikega vhoda, skritega med ruševjem. Res lepo. Najprej se spustiš po melišču do velikega vhoda, visokega 5 metrov. Na kar je lepa dvorana, ki ima na koncu kamin, ki je drugi vhod v jamo. Od dvorane se odcepi rov, ki se prevesi v brezno. Po tem prehodu je jama dobila ime Durce v šaht. Kamen leti daleč, ampak imeli smo opremo samo za izvidnico. Zato smo izmerili, kar smo lahko in odšli nazaj proti koči, saj so jesenski dnevi zelo kratki. Lepo nedeljo smo preživeli in že pogledujemo, kdaj se zopet vrnemo. Hvala Beni za povabilo in še pridemo.

Zapisal: Maks Jamski

Foto: Maks Jamski