Raziskovalni tabor Velika planina

Vsako leto se razveselimo povabila jamarskega kluba Kamnik na njihov raziskovalni tabor na Veliki planini. Posebej še letos, ko so na raziskovalni tabor prišli tudi dobri prijatelji iz Srbije. Aleksander – Aco je zbral manjšo ekipo jamarjev in so se iz Beograda pripeljali na Vransko že v petek večer. Zakurili smo ogenj, pekli klobase in klepetali pozno v noč, saj se že dolgo nismo videli in smo bili veseli skupnega druženja. Zjutraj smo se odpeljali na Kranjski rak, kjer smo se srečali z ostalimi jamarji. Razdelili smo se v dve raziskovalni ekipi in šli v akcijo. Jaz sem bil v ekipi, ki so jo sestavljali Franc Holzer – Hoze, Benjamin Lap, Aleksander Pegan – Aco, Mateja Dimtrijević, Gregor Jelen – Gregi in jaz. Franc nas je odpeljal na Rzenik. Po strmi vlaki, kjer je bilo peš pretežko za hodit, smo se mi lepo peljali. Pripeljali smo se čisto blizu jam. Najprej smo si ogledali vodoravno jamo z imenom Hlad na dol. Ime je dobila po mrzlem prepihu, ki veje iz jame. Gre za vodoravno jamo, kjer se 18 metrov sprehodimo po prelomu. Nato nas ustavi ožina, kjer ne moremo napredovati. Naprej se še vidi, da se jama še nadaljuje. Med tem, ko sva z Acotom merila jamo, je ostala druščina že odšla do drugega vhoda, ki je nad to jamo. Do nje se sprehodiš po lepem kanalu, kjer lahko že na površju opazuješ ta prelom, po katerem se razvijajo jame. Druga jama ima večji vhod, ki takoj preide v brezno. Tudi ta je tektonske oblike. Ko sva z Acotom prišla do jame, je že bilo opremljeno vhodno brezno. Po spuščanju se je že dobil občutek, da bo velika jama. Pričela sva meriti in počasi sledila ekipi, ki se je pomikala v globine. Na poti v globino je bilo prvo presenečenje dvorana s kar nekaj pritoki v stropu, ki smo jih vse splezali in pregledali, ampak vsi se končajo ozko ali zasuto. Dvorana ima kar nekaj mivke po tleh. Iz dvorane nato nadaljuješ skozi manjši prehod in že smo se spuščali v večje prostore.  Čedalje nižje smo, bolj se jama odpira. Vrvi nam je zmanjkalo na globini 50 metrov, kjer smo gledali v velik temen prostor. Ta del smo poimenovali po naših prijateljih, ki so nam prinesli srečo – Srbska sreča. V jami opazimo tudi lepo zakraselost, od zaves do kapnikov. Namerili smo 138 metrov dolžine. Med vračanjem iz jame pa sva z Gregijem smuknila v zgornjih delih še v stranski del, kjer sva tudi metala kamen v globoko brezno, ki ga bo potrebno opremiti in videti, kaj se še skriva v tem delu. Preden sva splezala do tega brezna, pa je na tleh ležal kamen, ki spominja na dinozavrovo kost in po tem je dobil ime te del jame. Na poti nazaj iz planine sva z Acotom šla poleg Amadeja in Hermana, ki sta prišla naproti, pogledati vhod Sandijeve jame. Sandijeva jama se nahaja na Mali planini in je v preteklosti bila zasuta. Nato je Herman posredoval in poskrbel, da se je vhod odkopal in uredil. Sedaj je želja, da pričnemo jamo raziskovati, saj bi njene raziskave lahko veliko pomagale pašni skupnosti glede sledenja vodnim potem v podzemlju. Vhod je zaščiten, saj je na robu pašnika. Je pa čisto blizu ceste, tako, da še ena jama, ki ima kratek dostop, potrebuje samo voljo.

Z drugo ekipo smo se nato srečali v gostilni Pri Juriju v Kaniški Bistrici. Ekipo so sestavljali Rajko Slapnik, Nenad in Bogdan Dimitrijević, Tilen Podkrižnik, Valerija Stropnik, Teo Tominšek, Risto Sovčev in Veles Pavrič. Odšli so meriti jamo Petrova špajza, kjer sta Tilen in Valerija namerila 23 metrov dolžine in 11 metrov globine. Gre za jamo, ki jo pastir Peter nekoč uporabljal kot skladišče za svoj živež. V njo je hodil po smrekovi suhljici, ki naj bi bila še vidna danes. Rajko je vzel tudi nekaj vzorcev sedimentov. Nato so v bližnji vrtači še naredili sondo, kjer so preverjali če je notri kaj smeti.

Prišel je pa tudi Vido Kregar, ki je vodil tretjo ekipo, ki pa je delovala v dolini pod traso gondole, ki vodi na Veliko planino. Naj bi isto preverjali onesnaženost in nekaj smeti pobrali.

Večer je minil ob potopisnem predavanju Benjamina, ki se je ravnokar vrnil iz potovanja po Škotskem. Prehodil je kar lep kos Škotskega višavja in je bil pravi užitek se prek slik sprehoditi z njim po nam nenavadni pokrajini.

Zjutraj smo vsi skupaj se odpravili na planino. Odšli smo na Kisovec. Tam so bile tri jame za pomeriti. Benjamin je privezal vrv, medtem pa sva se z Ristom oblekla v jamarsko opremo. Spustila sva se veliko jamo z imenom Vetrnica pri Kisovcu. Res veličasten velik vhod, ki jemlje dih. Notri pa veliko dreves. Na koncu v kamrici je še vztrajal led. Risto je ocenjeval, kje bi lahko šla jama naprej pod veliko goro dreves. Mogoče sploh ne bi bilo veliko dela. Vhodno brezno se deli v dva kraka. Ta drugi krak je tudi zasut, nikjer vidnega nadaljevanja.  Nato še jamo sestavlja velika udornica, kjer je še eno brezno, ki od vrha izgleda tudi brez nadaljevanja, ampak notri se nismo spuščali. Z Ristotom sva namerila 48 metrov dolžine in 15 metrov globine. Med tem, ko sva midva merila Vetrnico pa sta Raje in Benjamin v družbi Velesa in Teota izmerila manjšo Jamo bradatih mahov. Benjamin me je prosil, če bi pogledal še eno kamrico in sva se vrnila v jamo in hitro prekopala prehod, da sem lahko notri zbasal svoj život, ampak vse se je zapiralo. Nato smo odhiteli še do ene male jame. Ker je bilo spusta samo 2 metra, sem prosil Ristota, če nam še enkrat pokaže spuščanje na »dilferja«. Gre za spuščanje, ki so ga v Ristovih časih kar veliko uporabljali. Namreč gre za spuščanje na trenje, ki nastane, ko si vrv navijemo okoli sebe. Otroci so uživali, ko me je vrv rezala po ta zadnji. Saj če nisi navajen, si lahko hitro kaj scvreš med nogami. Zato je jama dobila ime Pečeni kanal. Nato sta prišla skozi drugi rov še Teo in Veles, ki sta se rajši spustila notri kot dva Rambota. Namerili smo 11 metrov dolžine in 6 metrov globine. Nato smo se odpeljali na Domžalski dom, kjer so imeli predstavitev filma Toneta Cevca. Je eden izmed začetnikov slovenske paleontologije na območju materialne kulture. Ukvarjal se je tudi z jamami, kjer se je posvečal iskanju keramike predvsem pastirjev. Zanimiv vikend, poln uspehov in želje, da se čimprej vrnemo na Veliko planino.

Haval JK Kamnik za gostoljubje, Acotu in ekipi iz Srbije za srečo in dobro voljo in vsem jamarjem, ki ste pomagali napisati še eno lepo zgodbo.

Zapisal: Maks Jamski

Foto: Beni, Gregi