Dan odprtih vrat – jama Veternica
Dan odprtih vrat je priložnost, s katero omogočimo občanom, da v spremstvu jamarjev varno pokukajo v podzemlje Vranskega, namreč v jamo Veternica. Jama leži v vznožju Dobrovelj in v svojem osrčju skriva jezero, ki na svetlo pride v Podgrajski jami kot izvir reke Podgrajščice. Jama premore kar nekaj ozkih prehodov, ki jih je treba premagati, da smo v prelepi dvorani nagrajeni s pogledom na lesketajoče podzemno jezero.
Ker pa vemo, da mora Veternica imeti še nekje višji vhod, se trudimo najti prehod v nadaljevanje. Zato sva z Velesom že dan pred dnevom odprtih vrat zlezla v jamo in preverila, kako je stanje v vhodnem delu, ki ga občasno zapira mivka in plavje, saj se ob močnejših deževjih skozi vhod še vedno steka v jamo potok. Tako je bilo tudi tokrat, potrebno je bilo očistiti dva prehoda. Na teh prehodih se čuti močan prepih, ki jamarjem daje vedeti, da se jama nekje nadaljuje. Ko sva prekopala prehode v vhodnem rovu, sva se odpravila nad jezero do dela z imenom Podgrajski kevder v čereh mladega jamarja. Tam se trudimo z odkopavanjem odkriti nadaljevanje. Preden sva se spustila v brezno, sva si privoščila malico, nato si je Veles nadel jamarski pas in se prvič sam spustil v brezno. Jaz sem mu sledil do dna in tam sva se lotila dela. Šlo je odlično, nekaj skal sva premaknila in se odpravila ven. Velesa sem opozoril, naj gre počasi skozi ožine, ker sem bolj obtežen in mu težko hitro sledim, ampak fantič je letel kot muha skozi in mi zaklical nazaj, češ kaj sem tako počasen. Tako se razmerja moči obrnejo v ožinah, kjer bolj majhni in suhi dobijo 100% premoč.
V soboto, 21.9.2024, se je zbrala pisana druščina jamarjev in obiskovalci. Janko, Valerija in Alenka ter naši najmlajši jamarji Janez, Manca in Veles so peljali v jamo obiskovalce. Pri vhodu v jamo so si ogledali informativno tablo, kjer so izvedeli, kaj jih čaka v nadaljevanju. Najprej so zlezli do jezera, kjer jim je Alenka predstavila jamo. Nato so zavili še v Cerkveno dvorano. Tam so otroci lahko poplezali po kratki ferati in si pogledali lepe jamske orgle. Ven so prišli nasmejani in umazani, tako kot vsakdo, ki pride iz te jame vesel. Mogoče že zato, ker je živ in to zares čuti. Marsel, Tilen, Gregi in jaz pa smo zopet odšli kopat v Podgrajski kevder v čereh mladega jamarja. Tilen se je nadaljevanja lotil z vso svojo mladostniško močjo, Marsel je bil asistent. Gregi je v jamo prinesel visečo mrežo, ki jo je obesil na vhodni del brezna in je nastala nekakšna lestev, saj smo si želeli nekako olajšati pot, da ni treba za tako kratko brezno imeti vrvi in polne jamarske opreme. Zelo inovativna iznajdba in izvedba. Jaz nisem imel pravega dela, zato sem šel počasi ven. Sem pa še enkrat zlezel v del z imenom Spovednica. Gre za malo kamrico, ki jo najdemo, če nad jezerom sledimo robu, na koncu razpoke. Namreč v dvorani sem čisto jasno slišal vrtalnik. Sem pa opazil, da je ta prelom tisti, v katerega bi lahko prišli skozi Podgrajski kevder, le da precej naprej in nato bomo prelomu lahko sledili in upali, da se le nekega dne odpre. Zunaj je zunanja ekipa z Lejo in Lučko po okoliških poteh popeljala obiskovalce, ki so nas prišli obiskat, a niso bili namenjeni v jamo. Ko smo se vsi skupaj vrnili iz hladnega objema grička pod sv. Jeronimom, je ogenj že prasketal in vonj po mesninah je napolnil nosnice, kmalu zatem pa še naše želodčke. Zvečer sta Janko in Mateja uprizorila zelo lep koncert z gongi, s čimer smo dnevu primerno počastili jesensko enakonočje. Zopet je bilo lepo, kot je vedno lepo v tem čarobnem okolju in Veternici.
Avtor: Lea Pavrič in Maks Jamski
Foto: Janko in Gregi
