Mlinarjev rov

S Filipom sva se pogovarjala, da bi bilo dobro iti v Zijalko v Žlaboru, saj je že zelo dolgo od zadnjega obiska. Jama je pomembna, saj bi jo lahko povezali s spodnjo jamo Sodnek. Po delovanju vode je že verjetno, da se povezuje. Pridružila sta se še Uroš in Denis. Na dan planiranega obiska je v jutranjem času deževalo. Ampak ker je  bila prej ves čas suša, smo mislili, da deževje ne bo imelo hudega vpliva na jamo. Ko sva v večernem času z Urošem prva vstopila v jamo, pa je bil rov v nadaljevanju zalit. Vse kaže, da se voda v tej jami zelo hitro dvigne in poplavi nadaljevanje. Vrnila sva se do avtov in Denisu in Filipu poročala, da je obisk trenutno nemogoč. Filip je poklical, če je možno, da pridemo v Turkovo jamo, ki je v drvarnici, ampak je sedaj kar nekaj reči pred vhodom in je malo težje dostopati do vhoda v jamo. Nato pa smo se odločili za Mlinarjev rov, ki je v bližini. Vedeli smo, da bomo do ušes umazani, ampak bila je naša edina opcija, da smuknemo v kako jamo tu v bližini. V Mlinarjevem rovu nismo bili že eno leto. Lani je v času poplav iz jame tekla voda. Zato smo imeli upanje, da je nadaljevanje odprlo, morda pa še bolj zaprlo. Denis je odšel naprej kopati. V že utečenem ritmu smo vlekli zemljo iz rova. 4 osebe je prava številka za delo v te jami. Nato je Denis začel opazovati rov nad sabo, ki se je odpiral in odpiral. Ko sva se zamenjala, sem ugotovil, da je Denis imel prav: jama zavije tam gor.  Zadaj se vidi večji prostor. Do njega bi lahko prišel samo zelo suh jamar. Tudi prepih se čuti iz tistih delov. V 6. akciji nam je le uspelo skopati toliko, da smo dobili nadaljevanje. Ven smo prišli umazani in srečni. Mlinarjev rov gre naprej.

Zapis in fotografija: Maks Jamski