V Fuk brezen
Tokrat smo se v Sandijevo jamo odpravili, ko so cveteli žafrani na Veliki planini. Kljub temu pa je bil pri
vhodu v jamo še vedno napihan kup snega. S palicami smo tipali sem ter tja, dokler nismo zadeli jaška.
Amadej je odkopal vhod in že smo smuknili vanj.
Načrt je bil opremiti Fuk brezen. Ker se Timi letos pripravlja na izpit za jamarja, smo mu dali v roke
vrtalnik in fikse. Počasi je opremljal jamo vse do dna. Spodaj je veliko vode, vendar se jama na koncu
zapre, ne da bi bilo kjerkoli čutiti prepih ali kakršenkoli znak, ki ga jamarji potrebujemo za nadaljevanje.
Ko smo pregledali spodnji del, smo nad vstopom v Fuk brezen odšli pogledat še območje, kjer je Gregi
opazil dvorano za ozko špranjo. Pod skalo sem našel drugi prehod, ki je suhim jamarjem, kot sta Timi in
Amadej, omogočil vstop v dvorano. Po tleh je bilo polno zlomljenih kapnikov, zato je dobila ime Dvorana
mrtvih kapnikov. Nadaljevanja ni bilo. Smo pa našli staro nabijalno kladivo, najverjetneje od Jetija.
Nato smo odšli še v del Kahle, kjer sta Amadej in Timi na eni od preteklih akcij odbila nekaj rogljev in se
jima je zdelo, da sta prišla nekoliko naprej. Po ogledu smo opazili, da je Timi zavil nazaj v spodnjo
dvorano skozi labirint, ki daje občutek, da si nekje povsem drugje.
Na poti nazaj sva si z Amadejem ogledala še en tak labirint nad spodnjo dvorano. Najprej sva vanj
vstopila mimo Gašperja, ki naju je čakal, da se vrneva, nato pa sva se mu vrnila za njegovim hrbtom.
Vmes hitro izgubiš občutek za smer, je pa zanimivo, da se odpirajo tudi večji prostori.
Načrt bo vsekakor treba posodobiti, saj je še veliko dvoran, ki med raziskavami leta 1976 niso bile
pregledane in zrisane. Ostaja pa vprašanje, kdo bo narisal ta labirint. No, bomo že – zdaj je jama
opremljena do dna in se lahko lotimo merjenja.
Zapisal: Maks Jamski
Foto: Maks Jamski
