Raziskovanje po Ljubijskem grabnu

Sedaj, ko se piše knjiga o Šoštanjskih jamah, nas pot večkrat ponese v ta skriti naravni biser. Tokrat sva
za cel dan odšla na raziskovanje Valerija in jaz, 30. 3. 2026. S kombijem sva se spustila mimo kmetije
Brložnik, kjer sva vprašala, do kam se lahko sedaj pripeljeva. Namreč povodenj je cesto proti Ljubijskemu
grabnu zelo uničila. Kljub temu nama je uspelo priti čisto dol, saj sva želela čim prej na teren iskati jame.
Najprej sva se ustavila pred zanimivo geološko zadevo. Odlom dveh skalnih gmot je ustvaril lep spodmol,
ki sva ga poimenovala Skalni svod. Na skrajnem koncu je bil še 10-metrski rov, tako da sva jamo lahko
izmerila. Nato sva se vzpela do Brložnikovega brezna brez dna. Gre za nekakšen skozenjc, kjer si je voda z
vrha našla pot skozi skalo in ustvarila ta prehod. Med občudovanjem jame naju je zajel pravi mali snežni
metež, ki pa je tako nenadno, kot je prišel, tudi odšel. Poslikala sva jamo, vzela koordinate in šla iskati
Brložnikovo jamo. Vzpela sva se na greben, a je nisva našla. Nato sva se spustila nazaj v graben, kjer je
stric podiral debele smreke. Poslal naju je nazaj na greben in povedal, da se jama pravilno imenuje
Ravbarski brlog. Po legendah naj bi rov segal čez cel travnik, a naj bi se nato na koncu zasul. Kmalu sva jo
našla, naredila sliko vhoda in se spustila nazaj v graben. Tam sva iskala Brložnikovo zijalko, ki ni
registrirana in ima le 6-metrski rov pod stenami, a večina jam nad njo otežuje dostop do nje. Ko si to
raztolmačiš, se od te zijalke nato orientiraš še do treh jam: Brložnikova zijalka 2, Najdeno brezno in Jama
Komarjev. Najbolj zanimivo je Najdeno brezno, saj v tem terenu ne najdemo veliko brezen. Nato sva se
spustila nazaj do suhega potoka in na drugo stran, saj sva opazila še en zanimiv vhod. Izkazalo se je, da
mora imeti v jami brlog neka žival, najverjetneje jazbec, saj je bilo blato na koncu poteptano in polulano.
Na koncu sva občudovala tudi velike črne pajke. Valerija je jamo poimenovala Norica — lahko po rožah
noricah, ki so rasle pred jamo, ali pa si ime vsak razlaga po svoje. Namerila sva 11 metrov dolžine in 2
metra globine. Po 5 urah neprekinjene hoje po strminah sva imela dovolj in se utrujena vrnila domov.

Drugič smo se v graben podali 5. 4. 2026: Lea, Veles, Lučka in jaz. Najprej smo odšli mimo izvira Ljubija.
Po tleh je velikonočni zajec (ali zajkla) nasul polno čokoladnih jajčk. Mogoče se ji je košara strgala ali pa
je padla — teorij je veliko, kako so se jajca znašla na cesti. Nova jama leži tik ob poti in bi bila odlično
zaklonišče pred nevihto, zato smo ji dali ime Gromobran. Veles se je na koncu poskusil preriniti čez
ožino, a čeprav je majhen, ima tudi on svoje meje, zato se je vrnil, da sva jamo lahko izmerila. Nato smo
se vračali proti izviru. Na poti nama je v oči padla še ena luknja. Hitro sva zagrizla v strm hrib in Veles je,
ko je zlezel noter, rekel, da je nad breznom. Ko sem pokukal, sem videl, da je pod njim dva metra
globoka luknja. Naprej se je jama nadaljevala v meander. Pomagal sem Velesu, da sva prečila luknjo in
da je lahko nadaljeval pot po meandru. Tam je bil še en vhod v brezno, ki pa je bil ožji in lažji za prečenje.
Na koncu se je meander zožal v neprehodno ožino. Previdno sva merila, saj so bile vsepovsod luknje, ki
so vodile v nižji nivo — ozek meander, kamor bi z opremo zelo težko prišla. Po vseh teh špranjah je Veles
jamo poimenoval Tri špranje. Med vračanjem smo tu in tam našli kakšno čokoladno jajce, ki nam je dalo
energijo. Nato se je v hrib pognala še Lea, saj je opazila luknjo. Šlo je za razpoko, ki jo je poimenovala
Jegličeva razpoka — po jegliču, ki je rasel v skali. Pričakovala je, da bo to jama L-6, ki smo jo želeli
poslikati za knjigo, a je opazila, da je potrebno še višje. Gre za velik vhod, znotraj pa je bila jama polna
iztrebkov gamsov. Imela je tudi nekaj kapniških stebrov. Uspešen dan — 3 nove jame in še eno staro
smo ponovno izmerili ter določili novo lego. Upamo, da se čim prej vrnemo v ta graben.

Zapisal: Maks Jamski

Foto: Maks Jamski