Za zaključek leta v planine

Za zaključek leta smo odšli v planine. Bili smo v dveh skupinah in na dveh različnih planinah. Tudi izhodišče je bilo različno, saj prva ekipa ni imela možnosti, da se na planino odpelje z avtom, ampak so si v petek, 27.12.2024, proti večeru oprtali težke nahrbtnike in odšli iz Kamniške Bistrice proti Kokarskemu sedlu, kjer so našli zavetje v Cojzovi koči v hladni zimski sobi. Tako so se zjutraj Gregi, Benjamin in Žiga zbudili in jo mahnili na Velike pode do naslednjega bivaka. Tam sta se jim pridružila še Mitja in njegov prijatelj Kičo. Bivak je bil bolj topel od zimske sobe in tako so se odlično spočiti v nedeljo odpravili do jame. Jamo je lociral Žiga na prvi izvidnici, ki jo je opravil v poletnem času že pred časom skupaj s Patricijo. Spustili so se v 40 metrov globoko brezno. Čeprav ima veliki vhod, ga je Žiga previdno izbral, saj je na vrhu grebena in je predvideval, da ne bo zasuto. Šlo je za čisto fosilno jamo, ki jih je pod vhodno dvorano odpeljala do rova, kjer je za napredovanje bil napoti kamniti buhtelj, zadaj pa se vidi rov. To je ostalo za naslednjič. Med vračanjem pa sta Benjamin in Gregi odšla še 30 metrov višje od tega vhoda in locirala še en vhod, ki bi se lahko povezal s to jamo. Zadovoljni so se vrnili v dolino, da se je zagnal nov veter raziskav na zelo oddaljenem območju Kamniško – Savinjskih alp.

Druga ekipa pa smo v nedeljo (29.12.2024) odšli na Menino. Zbrala se nas je močna ekipa. Z dvema avtoma smo se prebijali na vrh. Prišli smo zelo visoko, tako, da ni bilo treba preveč hoditi. Pred Jespo smo se razdelili. Rafko na čelu s Tilnom, Marselom in Timotejem so odšli do Snežne jame. Tam so se spustili v jamo in pregledali, kakšno je stanje s snegom in ledom.

Zanimivo je, da se sosednja Jespa zelo tali, ta pa ostaja celi čas nespremenjena. Jaz sem bil v skupini s Klemnom, Amadejem, Tilnom P. in Urošem Ž. Odšli smo na vhodni del. Presenetilo nas je, koliko so se zopet ti veliki bloki sesedli v vhodni klančini. Na zadnjem obisku je Klemen namreč odtegnil zajlo, ki varuje pot na zadnjem delu, saj je bila zelo napeta. Sedaj pa se je zopet napela kot struna, saj blok, na katerega je pritrjena, počasi leze nekam globoko. Tam smo nato zavili v del, ki smo ga poimenovali Zmešan Zagrebčan. Namreč po zapisu izpred nekaj desetletij je en gospod iz Zagreba, ko je bila Jespa še močno zaledenela, pisal, da je prišel globoko v to jamo, nekje 90 metrov. Edina možnost je bila v tem delu, kjer smo sedaj šli. Sedaj je Jespa globoka 40 metrov. Zaradi odtajanja se je pojavilo veliko prehodov in smo lahko šli malo nižje. V tem delu je bilo najprej potrebno ožino malo povečati, da se je prišlo skozi. Amadej je uspešno povečal prehod. Med delom sta si naša nova člana Uroš in Tilen šla ogledat jamo v nižje dele. Opozoril sem ju, naj vsake toliko pogledata, kjer hodita, saj se lahko kljub temu, da je jama enostavna, zakrije kakšen prehod. Ko sta se vračala, sta že malo gledala, kjer za vraga sta, ampak sta se hitro znašla in prišla do nas. Tako so se spustili naprej Amadej, Klemen in zadaj še Uroš in Tilen. Znašli so se zopet v enem žepu podora. En del se je vračal nazaj proti znanim delom. V nasprotni smeri pa je bil en kamen napoti, ki ga ni bilo mogoče odstraniti, čeprav so se ga lotili z vso silo. Med tem se je Uroš vrnil nazaj. Ker je iz te luknje pošteno pihalo mrzlo, sva midva jamo zapustila in odšla pogledat še en bližnji požiralnik, če kaj diha. Med hojo sva srečala ekipo iz Snežne jame. Timotej je zavil v Jespo, drugi smo šli do požiralnika in nato do koče, kjer je Rafko pripravil odlično kosilo. Jespa nas ni še spustila naprej, ampak sedaj imamo tri mesta, kjer je potrebno vztrajati, da dobimo nadaljevanje jame.