Jesenski visokogorski tabor

Vsako leto poskusimo tudi jeseni za nekaj dni oditi na planino. Tokrat pa je vremenska prognoza kazala, da bo vreme zelo slabo. Mogoče zato ni bilo veliko interesentov, da bi zmrzovali nekje daleč od toplega doma. Vremenska prognoza se je čedalje bolj slabšala, zato sva z Gregijem kot edina udeleženca spremenila plan in kampirava na Podvežaku v bližini avta, ne pa na oddaljeni Korošici. Če bo prehudo, tako še vedno lahko zbeživa. Za raziskovanje sva si izbrala jamo ob poti, ki smo jo že pregledovali in merili leta 2020. Takrat smo se ustavili pred breznom. Prepih je v poletnih dneh na vhodu zelo intenziven in jamo opaziš, ker že na pot prinese hlad. Potem pa smo se do sedaj motili z vsemi ostalimi jamami in ta je šla v čakalno vrsto. Ko sva parkirala, je še nekako bilo z vremenom. Droben piš je neslo od megle in naju močilo. Pot do jame traja 1 uro in bolj, ko sva hodila v hrib, bolj je megla postajala gosta. Pot do jame je lovska pot brez markacij. Zato sva z veliko lahkoto zgrešila odcep in se kmalu znašla pri napajališču za krave, ki nama ni bilo poznano. Signal je bil dober, zato sva hitro pokukala na zemljevid, kam sploh greva v tej megli. Ko sva se orientirala, sva zavila s poti, si kar po brezpotju začrtala smer in šla. Dokler nisva že stopila na pravo pot, je sploh nisva videla. Ko pa sva našla pravo pot, je šlo hitreje in že sva stala ob vhodu. Hitro sva se preoblekla in se odplazila do brezna, kjer smo se nazadnje ustavili. Pričel sem opremljati. Skala je bil preperela, zelo slaba za opremljati. Ko mi je uspelo najti prava mesta za sidrišča, sva se spustila cca. 20 metrov in se znašla v lepi dvorani. Namreč presenetili so nas kosi debele sige, ki so počeni ležali po dvorani. Zato sva dala ime Dvorana debele sige. Na nekaterih mestih je tla še prekrivala siga, predvsem obrobne dele dvorane. Vhod leži na 1623 m.n.v., ampak je zakraselost tu zelo močna. Še v višje ležečih jamah pri nas opazimo veliko zasiganost jam, kapnike in zavese. Med pregledom dvorane sva opazila ozko špranjo, za njo pa večji prostor. Super, imamo nadaljevanje. Nato sem po vzporednem pobočju splezal iz dvorane in prišel nazaj do vrvi sredi brezna, po katerem sva se prej spustila v Dvorano debele sige. Tam pa sem opazil okno. Vzel sem vrv iz dvorane in jo vrgel v večje brezno, ki se je odprlo v tem oknu. Ko sem se spustil v večje brezno, sem opazil, da se nadaljuje še eno brezno. Sredi drugega brezna pa sem opazil Gregijovo luč, ko je svetil iz špranje iz Dvorane debele sige. Tam sem zavohal vonj po vrtnicah, ker je Gregi prižgal dimno paličico, da vidimo, kako se premika prepih. Lepo je vleklo iz brezen in mimo mene je vleklo vonj po vrtnicah. Zato so ti deli dobili ime Vrtnice. Nato sem splezal ven, vrgel vrv nazaj Gregiju in počakal, da pride do mene. Opremila sva prvo brezno kot je treba in za drugo brezno nama je zmanjkalo vrvi. Merila nisva, ker je ves čas iz vseh strani kapljalo po naju in sva bila že kar mokra. Zunaj se je vreme poslabšalo, veter se je okrepil, dež je padal čedalje močneje. Hitro sva se uredila za na pot in odšla do avta. Med tem sem malo kritiziral vreme, a mi je Gregi odgovoril, da bi lahko bilo slabše, kot je sedaj. Pri avtu sva našla zavetišče v mali lopi, kjer sva si privoščila večerjo. Dež je še močneje padal in veter se je s sunki zaletaval v najino skromno zavetišče.  Ko sva pojedla celo suho svinjsko kračo, se je vreme umirilo. Zakurila sva ogenj, se grela ob njem in poslušala jelenje rukanje nekje blizu. Spominjalo naju je na našega Tilna, ki sva ga pričakala v naslednjem jutru.

Skupaj smo popili kavo in odšli na pregled terena pod planino Jezerce. Prehodili smo lep del, ampak jam ni bilo. Nato smo nadaljevali pot do jame z imenom Prepad na Ravneh in si pogledali vhod, ki je zelo markanten. Ta jama nas vedno vabi, ampak nikoli nimamo časa, da bi si jo ogledali bolj podrobno. Tilen je šibal domov, Gregi, Veles, ki sem ga spotoma pobral v Podvolovljeku, in jaz pa smo se odpeljali proti Solčavi. Tam sem ob cesti že dolgo občudoval luknje. Mislil sem, da zagotovo ni nič jamskega, saj se je mimo peljalo že veliko jamarjev. Presenečenje je bilo pravo – pokukali smo v lepo jamo. Ko vstopiš v jamo, opaziš da se dvigne in na koncu preide v kamin. Ima še nekaj stranskih rovov, ki jih nismo pregledali. Med merjenjem pa smo opazili še en kamin, po katerem smo prišli do drugega kamina, kjer je skozenj pronicala dnevna svetloba. Tako ima jama še en vhod, ki pa je zakrit z zaščitno mrežo. V njega nismo plezali, saj je na vrhu polno zeli in zemlje, ki je že med samim gledanjem padala dol, kaj šele da bi plezali vanjo. Tako moramo narediti plan, kako bomo prodrli v zgornje dele, brez da bi se preveč izpostavili padajočemu kamenju. Izmerili smo 54 metrov dolžine in jama se dvigne za 13 metrov, vse ostale rove in kamine pa smo si pustili za drugič.

Zapisal: Maks Jamski

Foto: Maks Jamski, Gregi