Po dolgotrajnem dežju
smo na lepo nedeljo jamarji okupirali del Dobrovelj
Filip je
javil, da ima dva navdušenca za podzemeljski svet in če bi ju peljali v kakšno
jamo. Predlagal sem Štabernico. Nato smo javili vsem našim najmlajšim
podlasičkam in še na Vranskem sva z Leo obvestila par iz Francije, ki preživlja
pomlad na Vranskem, pa tudi Klavdija je prišla iz velenjskega konca. Vsega
skupaj se je nabrala četica 14 navdušencev. Podali smo se v lepo Štabernico in
občudovali lepoto dobroveljskega podzemlja. Mlada navdušenca sta prestala test pri
ožini in šlo jima je odlično. Sodeč po njunih vprašanjih: kdaj gremo
naslednjič?, se zagotovo še vidimo. Tudi naše mlade podlasičke so vse bolj
suverene in samostojne pri hoji v jami. Vsi, ki so bili prvič v tej jami so
bili presenečeni, da imamo tudi pri nas jame z bogatim jamskim okrasjem. Po
zaključku ogleda smo ugotovili, da so se nam grla že čisto presušila, zato smo
se na poti nazaj ustavili še pri planinski koči Farbanca.
Nad
Štabernico pa smo se Gregi, Bor in jaz pripravljali na vstop v Brezno
presenečenj. Ker je dan prej lilo, smo pričakovali v jami več vode kot običajno.
In res, pod nogami nam je teklo veliko več vode. Problem je, ker pri večjih
pretokih s svojim gibanjem povzročamo hitrejšo erozijo. Ampak če nas gre malo
manj, še ne razdrmamo tal tako zelo. V bivaku smo bili hitro. Tam smo pojedli
nekaj zalog hrane, ki je tukaj in šli naprej do Starega bivaka, kjer je
potrebno smukniti skozi ožino se uleči v potoček, da prideš na drugo stran. Sedaj
je bilo vode kar malo več in drenažna cev ni delovala. Zato smo se fajn zmočili
in nadaljevali v Srečkov meander. Ko sem se vzpenjal, sem z velikimi očmi
opazoval, kakšen velik meander. Sedaj se ga je splezalo že cca. 80 metrov.
Opremili smo vse skoke, ki jih je Bor nazadnje splezal prosto s pomočjo Gregija.
Na vrhu se pride v melišče, ki je sestavljeno iz tufa. Na koncu melišča sem prosto
preplezal 4-metrsko polico, ki je bila strašno krušljiva. Tam sem prišel v
prostor, ki se zapira s podorom. Nikjer ni bilo zaznati prepiha in zelo
neokusno je bilo opazovati podor nad sabo. Pregledal sem celo dvoranico, ampak
nikjer nič obetavnega, zato sem se vrnil nazaj. Bor in Gregi sta opazovala luknjo v stropu, od koder je padal sredi
stropa razpršeni slap. Od dol je tudi prineslo močan prepih, ki nas je pošteno
hladil. Še cca. 30 metrov bo potrebno splezati, kaj bo zgoraj, pa je velik
vprašaj. Bor je pričel s plezanjem, Gregi ga je varoval, ko je se uničil
sveder. Ker nismo imeli rezervnega svedra, čeprav bi morali imeti dva, smo
prenehali. Vrnili smo se v bivak, kjer smo slišali, da se je pretok povečal. Nato
smo si mislili, da mogoče smo pa le zadosti narediliza danes: opremili skoke, naredili plan in
začetek plezanja. Kajti če se je vodostaj povečal, bi nas slapi med spuščanjem
po nepotrebnem močili. Takrat smo se sprijaznili z dejstvom, da nismo imeli še
enega svedra. Na poti nazaj v delih, ker je bila jama bolj mokra, se je erozija
še bolj občutila. Kot da bi jama oživela. Ko smo prišli do vhodnega dela, pa se
je zunaj slišalo grmenje. Zato se nam ni mudilo in tudi po vrvi je tekel slap.
Nato se je Bor opogumil in je šel proti izhodu. Skozi vhodno brezno je prinašalo
sodro. Zato smo se vsi stisnili pod zavetje skal in čakali, da nevihta gre
mimo. Se pa je tudi vhodno melišče prestavilo in delno zaprlo pot v nižje dele.
Še se bomo vrnili, upamo pa, da bolj v suhem vremenu, ko ne bo takih nalivov.
